junijski dnevnik ali ko se mesec dni ne stemni

Zadnjič mi je sošolka rekla, da če imajo Finci kaj, je to plac. Luft, zemlja, mir. Ja, pa še kako res je.  Prestolnica,  v katero bi stlačili Slovenijo, sploh ne daje občutka prestolnice v smislu gužve in gneče in drena in dolgih vrst in čakanja in množice ljudi, tebi se pa mudi mimo ipd. To sem šele danes pravzaprav opazila. Smešno, ane. In danes sem odkrila tudi, da Helsinki pravzapav niso tako veliki. Vse je povezano, prepleteno, majhno in luštno. Sploh zdaj, ko je vse zeleno in modro, ko dejansko vidiš travo in parke in vse polno ljudi  v poletnih opravah, in ko dejansko vidiš vodo, modro in po soli dišečo.

sreda, 6.6. ob 5pm se po okusnem kosilu - oziroma je bila to moja večerja, ha ha (riž z rakci in juha, pržganka) spravim hodit, kr tko, da neki naredim zase. Grem po potki, zeleni, gozd, parkec, folk iz skužbe z bajkom. 2km. pristanem nekje na pol poti do šole. nadaljujem peš pol, še kak km. o-ouu, konec parka. cesta, glavna, tabla za konec mesta. prečkam, ogovorim žensko, kje naprej. en dva tri končam pri faksu. še manj kot kilometer, pa to je neverjetno. sej je veliko mesto (okej, spet ne tolk, pa vseeno), pa prepredeno s parkci in vse to počen in počez. okej, Moni nima dost. če 2,5 km do konca postaje ljubega 506 busa, ki me e vse te mecese pridno vozačil med faksom in domom. Končam, seveda ob potki, bezeg, vse cveti in diši, pa komarčki, pa še dež me vzame....končam v neki ind.coni in naselju Viikki, Vik, in tam imajo Prismo. Te štacune so samo v boljoddaljenih krajih, mislim, ne v centru mesta. Super štacuna in predvsem bolj poceni kot te naše mestne. privoščim si sladoled in sajderja, takega novega jagodnega, ki je bil evro ceneje kot v centru. potem z busom nazaj. itak moni ni mela dost, pri šoli stopim ven, nadaljujem peš. do arabia centra, iittala, knjižnica, restavracija, faks. potem me zmoti to, da tram zavije. kam tram zavija? četrrt arabia, stanov.naselje, igrišča, tenis, vseživo, park. in obala, oh, kakšna obala! mislim, da je jezero bilo, nisem pa ziher. lepo. prvič sem dobila občutek, da sem na morju. lepa, makedamka potka, vertič, ladjice, folk šeta..kot una poletna hr aška promenada, aveste...noro lepo. z baltskim pridihom. super. potem pa peč nazaj. itak, da peš. parke sem obvaladala v nulo .dva sem prečkala počez in bila dom. pa nevejetno. pot, ki mi je z busom vzela cca 25min, sem prehodila, prečesala in prepredla...okej, v pol ure. samo obučtek je tisti, ki prevlada. super občutek. padla sem v pojstlo kot mrtev ptič. dobesedno. sanje so bile, da sta starša prišla na Finsko.



četrtek, 7..6.
In sanje so potale resničnost. popolne, ko sem bolj kot ne premražena, a v filingu plaže in brezdelja, prejela bratov klic, ki me je nadvse razveselil. karta je vplačana, prideta. o,šit. zdej pa bo deu. hihi.ampak sem zelo vesela, sej gre za priložnost, ki se jima ne bo ponudila verjetno nikoli več.
Torej, danse sem se spravila nekoliko bolj zoda. ob 2pm, po makaronih s pestom, grem do bulevardi trga, ki sem ga našla izključno in samo za to 8s pomočjo strica googla, seveda), ker sem se ene petkrat tam zgubila. se ve - kdor se zadnji smeje, se najslašje smeje. hihi. sem na busu na leutasaari. pripravim se na novo vožnjo in si relem, ko prečkamo most, potem smo tam. bilo je en dva tri. Finska je polan otočkov, dfolk itak da gor živi in vse to. men pa se je zdelo to kot neko čudo. lepo je ful, vreme naredi sboje, sonce in svetloba, čeprob je pihalo kot pri norcih. si relem, okej, gremo se pelat, da vidi, kolk daleč grem. bus obrne. okej, ni ravno velik otok .se sprehajam, zaidem v bogato četrt. vile kot v filmiih. zastave in nobel avti. itak, da tam ćivijo veleposlaniki. kaj hmalu sem se znašla na privat plaži mehipkega ambasadorja. ne vem, upala, sem si jit pogledat, itak, da je noro in lepo in drago in lepo, vrtna garnitura tip top (kot se spomnim iz reklam približno en kos neke super jajčne sedežne stane okoli 700e - vemo, kolk je ura, ane). nisem pa upala ostat predolgo. sicer bi vse dala, da bi se zleknila tja na lepo pristiženo travo, dala na tla svojo znucano medvdedek Pu deko in brala. ampak sem zasabo malodane začutila mehikanca z bazostrelko v roki. no, nič od tega se ni zgodilo. sem se pa zgubila, itak. mislim, sej se ful pripravljana govorit finsko, misli, da neke osnove mam. sam kaj, če pa vsi znajo angleško. in pol, ane, itak, da vsak odgovori po anglešk, če mam pa fotoaparat v rokah, hihi. Najdem pravo pot do plaže. dolga potl, samo naravnost, med sammimi dišečimi drevesi. potem pa šok. aja, vmes sem se še ustavila na sladoledu in kupila kosilo  - breksve. šok - peščeni. peščena plaža, kajtarji na morju, troci, družine, pikniki, igranje, frizbi, branje, živancija torej. siver sem mislila, da bo vsak ačs vse nas odneslo, ampak je blo. zavila sem se v muslimanko, se poknila na travo in pričela z branjem knjieg, ki sem jo sifer začela "brati" že januarja - pa ni bilo časa. Super je. Vmes je padel klic. po paruh urcahj sem se odloćila jit nazaj v mesto, na brezplačni koncert v beli katedrali. helsinki 12.6.praznujejo 200. let sbojega obstoja in v ta namen je cel teden mesto obarvano festivalsko in zastonjsko. super, ne. največji bum bo itak da 12.6- torej, itak da sems espet zgubila, ker nisem našla prave bus postaje, kjer bi ustavljal bus, na katerega sem čakala. kot tapa sem stala tam, medtem ko se je bus, ki je peljal v mojo smer, že trikrat obrnil, čeprav ne tista "moja številka", tako da sem skočila gor in pristala v mestu. šibala sem še v meka po eneevrohamburger in pred katerdralo. saj je blo kul, samo mogle mal dolgočasno, ker je en aženska ful palamudila vmes. pa kaj čmo, babe ane. potem sem se ofločila jit na tržnico, čist tko, ker je bilo luštno tam, tudi, če stojnic tam ni bilo. odločila sem se, da uberem drugo pot - pot, ki je do tedaj še nisem poznala. čisto nova pot, uau, obstala sem kot vkopana. peljala je na otok, teurasaari. pa dobr, kolk otočkov majo kle?  tak minibikini otoček, okol si v 10minutah, resno. naredila sem korg, pootkala in se odpravila nazaj. bilo je bolj otoček za mlade, se mi zdi. več se jih je tam skrivalo in so mal pokadil. kaj pa vem, al pa sem ja zstara ratzala vmes. vrnila sem se do tržnice in pohrustala breskve. samo moj želodček s tem ni bil zadovoljen. določila sem se za nudle, prave kitajske nudle z limeto in koriandrom in študentsko prijazni ceni. zaprto. okej, kaj pa zdej. en sendvič 5e, pa še to un angleški, trikrat ugrnizneš in spet rataš lačen. okej Vapiano, vsi govorijo kolk je to kul .mergerita 8e. ne noo, pa še čakat bom mogla - jaz pa sem se namenila pričakati sončni zahod. okej, no, grem na štant jest. za 8e, pravzako, ppomfri in hamburger, če si sploh lahko zasluži ta naziv. ko sem naročevala, mi je bilo žal, da sem naročila, ker sem imela v mislih tist grozen prizoe, ko hočeš hamburger normalno jest, pa ga nemorš. in se pasaš, pa še vsi te vidjo. no, kakorkoli - to je bil en malil pajzel. več kot trikrat v usta, seveda. samo tisti slovenski šiptarji pač vejo, kako se stvari streže. tu je bla pa ena finska mama. okej, sita sem bla. gremo na tram in do plaže po zahod. ja, pa kaj še. teli trami - itak, da sem ča predaleč. in ko je začel zavijati v sumljivo smer, sem skočila dol. okej, pa poglejmo, kje smo. pojma nisem mela. naenkrat pa mi je bila ulica znana. tam blizu je bila bolnica, kjer so mi hotli kolen popravt. sej delno jim  je ratal, no.  slušalke v ušesa, fotkič v roke, sonce je že zahajalo, nisem pristala tam, kot sem želela, bilo je pa čusšto. park, slake, velike baltske skale, fFinci med športanjem in Moni, kako brezskrbno skače tam okoli. Nič, šla sem nazaj, ura je bila že krepko čez 10. Še v štacuno sem skočila, po nekaj juhc, nudle injogurt. Un, ta dober jogurt, s ta dragimi barjanskimi robidami (rumene). No, 70centov - ni drago, glede na to, da je mala marmeladka s temi robidami 7e. mam pa tut likerček - ta je bil tut okol 7e. Domov sem prišla prijetno utrijena in z obarvanimi lički.

petek 8.6.
Sonce, šajba. šla sem do ruolahtija, kjer je glasbeni konservatorij, nato želela na pihlajasaari - vendar pelje samo v bolj uradnem poletnem času, tj od 16.6. naprej. potem pa, itak, ko sem bila že blizu - skok nazaj na lautasaari, še prej pa v k-market. citymarket, da ne bo pomote. kolk ene robe. svašta. kupila enega lapin kulta, tolk, za probat (najdražji - najbolj prefinjen okus)malo za grickat in spet nazaj na plažo. tanajtabližjo, kermu se da hodit tja do unega peska, ki ga imaš potem povsod. na skale, tiste, ta baltske. se martinćkat (čeprav je veter to poletno vzdušje kaj hmalu popihal za sabo..brr). Ko te že vse boli in ko si rdeč ko kuhan rak, je čas za povratek v mesto. Vse dogaja, živi, muska, ravno čas večerje in priprave na petek, kot se spodobi. prve runde pijač so že padale, sonce je še kar visoko nad njimi bdelo in žgalo. radi se martinčkajo, teli finci. In ker rata vroče ... vejo, kaj morajo za to narediti. Šla sem do "vappu" kipa - tokrat so vanj natrosili milnico in tjuljni so, malo da ne, pljuvali peno. jaz pa sem se usedla na rob in brala, brala, brala. Vmes sem pohrustala še Fazerjeve drage borovničeve pitke. Hop na tram in domov. Občutek sem imela, da je ura osem. bila je polnoč.

sobota, 9.6.
deževen in oblačen dan. Ne, danes se pa ja ne bom nikamor spravila. Ja, pa jade. Po nudlih z rakci (instant- itak. Čeprav prejšnji dan sem si privoščila tiste prave, riževe, z limeto in koriandrom v nudel-baru in študentski prjazni ceni). in letela v mesto. na laponske simfonike, al nekaja v tem smislu. pravzaprav je šlo za jazz in tango. Hm, morda niso bili simfoniki. Kakorkoli, kepica sladoleda (kot pravi Finci, ane - bolj je mraz, bolj paše sladoled --- nikakor pa ne štekam tistih, ki si za sladoled izeverejo, kaj drugega kot ... salmiakki -- kakorkoli, tolk Finke me (še) ni v gatah!) je padla, sprehod po senatovem trgu in malo morje stojnic od jelenovih mestnih kroglic do potiskov na šale istoimenske živali, Božičkovih ponmočnikov.  Še skok do dizajnerske četrti - obisk dizajnerskega muzeja (nič pretresljivega, mimogrede) in pavilijona - prodajalne unikatnih izdelkov (unikatno dragih, se ve) in tako, bolj boemski stil in predel Helsinkov. Ne, boemski - morda bolj umetniški, drzni, drugačen, moderen in odprt. Oh, ja. V mislih sem mela samo še kosilo. Mikala me je morks ahrana s tržnice (riba na sto in en način, pa lososova juha in rižota ...). Zavila sem v Lidla, najboljšega (finskega) soseda.

nedelja, 10.6.
itak, da sem bla doma, dež je bil, Moni je bla pa putzfrau (spet). Tokrat temeljito - čeprov se mi zdi, da bom prov vse površine mogla še enkrat zgloncat. Ah, nič ne de, le, da svoje peneze dobim nazaj. Zvečer smo šli pa ven, zadnjič, v najboljši nočni klub v mestu, kot pišejo mnogi priročniki. Ja, dreka. En top od našega Topa, bi lahko rekli. Toreji, ni ravno za moj okus - je blo pa še vedno polno smeha. Pa dan je bil, ko smo žurail. Precej nenavaden občutek. Pa smešno pot nazaj smo meli, v taksiju. Američanka, itak, ni nehala govort in dobcat. Taksistu je zagotovo popestrila noč. "Vam lahko povem eno ful smešno zgodbo, stric? Okej, pa bom", še preden je dočakala njegov odgovor. Hja, lušno je blo. Ko smo prišli domov, smo itak žrli kot za stavo. In nismo spali docca 6h, ko so se še zadnje celice moči le pobrale  v sen. Presvetlo je bilo. Zdele je tut. Skos je.

ponedeljek, 11.6.
spet deževno - oziroma, oblačno vreme. Nič nismo delali. Pucali in delali nič, brali knjige in filme. kakšen raj! Oblekla sem kovtre in povštre, oprala in naštimala vse za prihod mojih starcev. Ljubkovalno :-)
Torej, zvečer smo navijali za Nemčijo, spraznili hladilnike in oddajali odvečno robo drugim študentom, od hrane do priključka. Morda pa kdo ponuca. Ali pač vrže, kot ostalo kramo, ki se ne bo porabila. Resnično bi morali ustvariti neko mizo s hrano, ali pa jo preprosto dati ubogim. Ampaknakoncu vse ostane le pri dejanjih, kot vedno. Itak. Torej, ja. Po našem apartmajskem boljšjaku, picah in nekaj piv, smo se zazibali v sladek sen.

torek, 12.6.
Danes so Helsinki praznovali 200. obletnico svojega obstoja. Skoraj vse je bilo brezplačno. Različni glasbeni fogodki, od reaggeja do jazza in simfonikov (resnično dobri!), savne v šotorih ob kopici turistov, pa tako naprej. Vse na svoji listi sem opravila - glede na to, da sem zjutraj zaspala in si tako primorala privoščiti zajtrk v restavraciji, sem dan še kar pošteno izkoristila. In se veliko sprehajala. Najboljši del dneva pa je zagotovo branje knjige, ravno prav napetega kriminalnega romana v mirnem delu pristanišča. Luštno.
Tako, zdele še zadnjega spijemo z Belgijkami, ki jutri dhajajo domov, potem pa šibam na letališče.
Jap, moja zlata starša priletita v moje zlate Helsinke.


In kaj smo delal, ko smo bli skupaj?

jah, itak, prvi dan je padla katedrala, tram in to, navdušenje nad čistočo, prostorom in placom, ki ga Finska premore, pa nad velikostjo in mogočnostjo stavb - padu je tut Sibelius, kjer smo ob sončnem zahodu ob cirka enajstih, pol polnoči, pekli klobase. Pa hodili po kavo, ker imajo "refill" zastonj. Kaj je to raj za Gorenjce, ej! Pa Arabia del in moj faks, pa gozdovi in parki in vrtički in vse zeleno in tko, res jima je super. Pa nuuksijo smo tut že dali čez, spet smo pekli klobase - tokrat smo jih spekli sami. Pa jedil maline. Zamrznjene, še kar. Pa jedli dragaga lososa in neke druge ribe v parku. Pa  naleteli na kopico pijanih Fincev, to jima je bila sploh top izkušnja in predvsem - smešna. Pa tram, to, nekaj starinskega, to jima je tut všeč. Pravita, da ni tolk drago. Okej, no, onadva mata plačo. Potem je padu muzej, kaj vse so naredili v Helsinkih od leta 1700, pa ta draga kava inpeciva v Fazerju, itak, pa v Sibelius akademiji pt Glasbeni hiši (ta dobre pulle, mmm), pad ežek je padal, pa sprehod po staremd elu mesta, do najbečjega parka Kaivopuisto in tko, sprehod po deževnih in vertovnih Helsinkih...pa Heureko smo vidli in "colorjevo" Tikkurilo, pa jezero (ki je v zimskem času turistična atrakcija, t. i. ice swimminga - no, tokrat brez ledu, pa vendar smo svoje riti namočili v rumenkasto rjavo jezero Kuusijärvi, pri pičlih 19 stopinjah. Ni bilo take sile, samo za naše razmere je bila voda hladna. Finci pa itak, oni so se košal, čofotal, kot da ni nič, otročaji so pljuskali okoli, z rokavčki, premikali pesek pod vodo.. En dan je padel tTurku kot najstarejše finsko mesto in nekoč prestolnica, pa značilni finski buffet z več ali manj finsko hrano. Mesto je luštno, grad je ogormen priča smo bii še neki ceremoniji, vojaški. imeli so kavo po 1 evro, pleh muska je igrala in s topom so strejlali. to je to. naslednji dan drugi dan smo šli na suomeilnno. lepo, sončno, galebje, morsko, vetrovno... drug dan talin. druga situacija, bolj evropska in bolj srednjeveška. luštno,malo pisano mesto, polno amerišklig turistov (ker grejo s tavelkimi krizerji po severni evropski obali), na splošno lepo in prisrčno mesto. bnabavili smo še nekaj cenejše koskonkorve, ejdli losovo juhco za pičel evro in iz mogočnega trajekta spremljaji sončni zahod ob 11 uri zvečer. V oranžno obarvane helsinke, ki so čakali na skorajšnji sončni vzhod. No, Juhannus je tudi posebno doživetje. Midnight summer ali najdaljši dan v letu FInci praznujejo s postavitvijo kresa na jezeru ali morju in z veliko OH-jev. To je to. Veselo je bilo, predvsem pa smo se dobro nasmejali. :)

Vesela sem, da jima bo Finska ostala v lepem spominu. Itak, kaj ne. Pohvalila sta urejen promet in čistost narave ter zraka. Všeč so jima gozdovi, veliko zelene barve, pa jezera in neskončne vode. Pa Finci, pravijo, da so luštni. In da ni tako drago, čeprav nekatere stvari so pa tumač. Pa savne, pulle in ta vonj po kardamomu. Pravita, da se bosta še vrnila, zagotovo. Pa sta odšla, in me pustila samo. Samo v Helsinkih, za en dan, zadnji dan. Zadnji skok do bele katedrale, zadnja zastonj kava in sladoled v Fazerju, zadnji pogled v Marimekko in prvi nakup (razprodaje), zadnje finske maline s tržnice in zadnji ribji krožnik lososa, morske rižote, kalamarov in giric za borih 5 evrov. Zadnje lahne dežne kaplje in helsinški veter z vseh strani, zadnji nakup jogurta barjanske robide in marinane-fazerja, zadnji skok na vlak do Pasile Böle.
Zadnji blog, zadnje pivo s cimro in zadnji pogled čez okno. Okno, ki me je spremljajo zadnje pol leta. Premraženo, pobeljeno, sivo in turobno, oranžno in vijolično, kar naenkrat pa zeleno, modro in svetlo, svetlo in svetlo ter nikoli temno.

Suomi on ihana! --- Finska je carica!


Še se vrnem - zagotovo!
Sončne helsinške pozdravčke vsem skupaj in hvala za branje!


Moni

P kot Poletje.

Po dolgem času spet nekaj finskih opazk. Tokrat so zelo barvite, sončne in poletne.

Rože cvetijo, popki se odpirajo, trava raste in raste, vonj po pomladi, ki je v dveh tednih dobesedno prešla v poletje, je čutiti tudi v finski prestolnici. Zelena, zeleno, zeleni - vse okoli. Zdi se, da je neskončne površine nekoč bele, zdaj nadomestila zelena. In na teh zelenih - ljudje. Življene, pikiniki, smeh, razigranost, meso na žaru in pijača v senci. Finska je dobila svojih dvejset nad ničlo in atmosfera se je iz sivine s svetlobno hitrostjo spremenila v mavrično. No, tistih dvajset je bilo je en dan, pa vseeno druge dni vreme ni skoparilo s temperaturami. In čeprav se 15 morda ne sliši tako vvroče in poletno ... vsaj meni se, po najdaljši in najbolj mrzli zimi do sedaj, zdelo prekleto vroče. Itak, kdo je decembra mislil, da bo tako vroče? Imam 10 štrikanih puloverjev in 5 kratkih majic. Super, zdržat bodo mogle še cel mesec. Kavbojke bom pa najbrž ene žrtvovala, da se spremenijo v kratke hlače. Preko ikea škarij.

Parki so oživeli, vsaka zelenica je okupirana z ljudmi, ki bodisi samo ležijo in se prepuščajo brezdelju v naravi, bodisi roštiljajo in popivajo in se iz bledoličnežev transformirajo v rdečeličnike.

Sonca je veliko in nas (turiste) še precej bega. Še ob polnočni zremo v zadnje kosme oranžnega neba. Tam do pol enih zjutraj se stemni. In ob pol štirih se zbudijo ptički. Skupaj s sončnim vzhodom. Nepopisno svetlo in sončno. Tudi vetrovno, ampak sončno. In to zelo. Tako zelo, da sladoled za 3 evre postane dnevnica. Ali pa pivo za 6 evrov. Sonce te zmeša. Ne veš, koliko je ura. Čez cel dan imaš občutek, da je recimo okoli 4,5 popoldan, ker je tako svetlo in sončno. Ampak je super. Narava je zaživela v vsej svoji iskrivosti. Vonj po gozdu, po soli, kričanje galebov in otrok, pijanski vzkliki Fincev. Tako je bilo tudi danes, na mednarodnem festivalu (World Village Festival), kjer se je jedlo, pilo, plesalo, kupovalo, mrgolelo in žgolelo. Sonce je pripekalo, Finci so noreli. Ob okusni hrani (od namibijske do laponske), ciganske glasbe z jazzovskimi elementi in hipijevskih kosov oblačil. Družine, predvsem pa mladi, mladi in še enkrat mladi, so se (in se, vse do jutri, ko se festival konča) predajali radosti festivala in se udobno namestili na zelenicah. Zelenice in plaže so bile zasedene prav do zadnjega kotička (okej, plaže, kot jo imamo v mislih Slovenci, res ni veliko - plaža v veliki meri pomeni ogromne ravne skale, ki dajo obali nekako "baltski" pridih).Pa breze, veliko, na tooone brez vsepovsod. Bela debla, do tal segajoč veje. O, ja, pa tudi tulipane in regrat smo dobili. Mendtem, ko so pri nas oboji že odcveteli, se rumene regratove rožice počasi, počasi, spreminjajo v bele puhaste glavice, ki se ob pihljaju vetra razblinijo v tisoč malih vejic in se podajo, vsaka zase, proti nebu.
Prav tako se te dni, veliko študentov, vsak zase, peljempo nebu. Mnogo erasmovcev je svojo izmenjavo že zaključijo in po maničnem pakiranju in čiščenju ter zadnjih zabas s solzami odpravljajo domov. Občutki, da bom mogla tudi sama kmalu zapustiti svoj mali finski domek, so sladko-grenki.

Včeraj smo zaključili tudi s faksom. Itak tak faks, kot smo ga imeli, ni bli prav nič "faksovski". Ni bilo občutka predavalnic, velikih sob, kavnih avtomatov, gore zapiskov in ragljanja s kolegi. Bilo je veliko več. Občutek neke kavarne. Zapiski tu ne obstajajo. Tu obstaja praksa. Kamere, luči, garderoba, in akcija. Veliko sem odnesla, za kar se še posebej vesela - torej je moja izmenjava imela korist. S kolegi (smeha je bilo prisotno - a lot) smo za konec posneli nekajminutni krep-video. Krep (sranje, bedarija), je nastala iz razloga. V smislu kvalitete in vsebine. V tednu naresti prfektni video je pač nemogoče. In čeprav smo dali vse (in še več) od sebe, smo se na koncu odločili, da video ostane random/slučajen, pa vendar iz nekega razloga in namena. Video pripnem kmalu. :-)

Do takrat pa: flower power in veter v laseh!
PS: Slike so spet pomešane.

Kdo kupi sveže ribe? Kauppatori, pristanišče.

Finska:Rusija, polfinale svetovnega prvenstva v hokeju.

Marimekko, drag ko žafran.

Poletje je tu!

UStvarjanje filma v našem preljubem #16 stanovanju.

True Finns.

Polnoči.

Spet sva bli 15 stari. Z iris in Pujem v zabaviščnem parku.

Lakricin sorbet, mogoče?

Iris med tulipani.

Linnanmäki, zabaviščni park.

Gremo na Suomelinno!

Sladoled, kajpak.

Brunch for one.

Jezni ptičon-klopca.

Piknik na otoku.

Naš frend.

11 zvečer. Regatta caffee.

Obvezna oprema: Kahvi ja korvapuusti.

Sibelius at night.

Midnight Pasila.

Zeleno, ki te ljubim zeleno.

Filmarji.

Pa še mal fotk s faksa.

Koko kaupunki, sata megaherza. (Radio Center, 100 mhz)

Ribič, ribič .. jo je ujel!

Iris na Seurasaariju, muzeju na prostem.

In Nuria.

Plaža.

Bluescreen - making of.

Soooo Finnish!

Pa še ena moja.