Ko obvladam svoje občutke, potem živim ...: P kot Poletje.

Po dolgem času spet nekaj finskih opazk. Tokrat so zelo barvite, sončne in poletne.

Rože cvetijo, popki se odpirajo, trava raste in raste, vonj po pomladi, ki je v dveh tednih dobesedno prešla v poletje, je čutiti tudi v finski prestolnici. Zelena, zeleno, zeleni - vse okoli. Zdi se, da je neskončne površine nekoč bele, zdaj nadomestila zelena. In na teh zelenih - ljudje. Življene, pikiniki, smeh, razigranost, meso na žaru in pijača v senci. Finska je dobila svojih dvejset nad ničlo in atmosfera se je iz sivine s svetlobno hitrostjo spremenila v mavrično. No, tistih dvajset je bilo je en dan, pa vseeno druge dni vreme ni skoparilo s temperaturami. In čeprav se 15 morda ne sliši tako vvroče in poletno ... vsaj meni se, po najdaljši in najbolj mrzli zimi do sedaj, zdelo prekleto vroče. Itak, kdo je decembra mislil, da bo tako vroče? Imam 10 štrikanih puloverjev in 5 kratkih majic. Super, zdržat bodo mogle še cel mesec. Kavbojke bom pa najbrž ene žrtvovala, da se spremenijo v kratke hlače. Preko ikea škarij.

Parki so oživeli, vsaka zelenica je okupirana z ljudmi, ki bodisi samo ležijo in se prepuščajo brezdelju v naravi, bodisi roštiljajo in popivajo in se iz bledoličnežev transformirajo v rdečeličnike.

Sonca je veliko in nas (turiste) še precej bega. Še ob polnočni zremo v zadnje kosme oranžnega neba. Tam do pol enih zjutraj se stemni. In ob pol štirih se zbudijo ptički. Skupaj s sončnim vzhodom. Nepopisno svetlo in sončno. Tudi vetrovno, ampak sončno. In to zelo. Tako zelo, da sladoled za 3 evre postane dnevnica. Ali pa pivo za 6 evrov. Sonce te zmeša. Ne veš, koliko je ura. Čez cel dan imaš občutek, da je recimo okoli 4,5 popoldan, ker je tako svetlo in sončno. Ampak je super. Narava je zaživela v vsej svoji iskrivosti. Vonj po gozdu, po soli, kričanje galebov in otrok, pijanski vzkliki Fincev. Tako je bilo tudi danes, na mednarodnem festivalu (World Village Festival), kjer se je jedlo, pilo, plesalo, kupovalo, mrgolelo in žgolelo. Sonce je pripekalo, Finci so noreli. Ob okusni hrani (od namibijske do laponske), ciganske glasbe z jazzovskimi elementi in hipijevskih kosov oblačil. Družine, predvsem pa mladi, mladi in še enkrat mladi, so se (in se, vse do jutri, ko se festival konča) predajali radosti festivala in se udobno namestili na zelenicah. Zelenice in plaže so bile zasedene prav do zadnjega kotička (okej, plaže, kot jo imamo v mislih Slovenci, res ni veliko - plaža v veliki meri pomeni ogromne ravne skale, ki dajo obali nekako "baltski" pridih).Pa breze, veliko, na tooone brez vsepovsod. Bela debla, do tal segajoč veje. O, ja, pa tudi tulipane in regrat smo dobili. Mendtem, ko so pri nas oboji že odcveteli, se rumene regratove rožice počasi, počasi, spreminjajo v bele puhaste glavice, ki se ob pihljaju vetra razblinijo v tisoč malih vejic in se podajo, vsaka zase, proti nebu.
Prav tako se te dni, veliko študentov, vsak zase, peljempo nebu. Mnogo erasmovcev je svojo izmenjavo že zaključijo in po maničnem pakiranju in čiščenju ter zadnjih zabas s solzami odpravljajo domov. Občutki, da bom mogla tudi sama kmalu zapustiti svoj mali finski domek, so sladko-grenki.

Včeraj smo zaključili tudi s faksom. Itak tak faks, kot smo ga imeli, ni bli prav nič "faksovski". Ni bilo občutka predavalnic, velikih sob, kavnih avtomatov, gore zapiskov in ragljanja s kolegi. Bilo je veliko več. Občutek neke kavarne. Zapiski tu ne obstajajo. Tu obstaja praksa. Kamere, luči, garderoba, in akcija. Veliko sem odnesla, za kar se še posebej vesela - torej je moja izmenjava imela korist. S kolegi (smeha je bilo prisotno - a lot) smo za konec posneli nekajminutni krep-video. Krep (sranje, bedarija), je nastala iz razloga. V smislu kvalitete in vsebine. V tednu naresti prfektni video je pač nemogoče. In čeprav smo dali vse (in še več) od sebe, smo se na koncu odločili, da video ostane random/slučajen, pa vendar iz nekega razloga in namena. Video pripnem kmalu. :-)

Do takrat pa: flower power in veter v laseh!
PS: Slike so spet pomešane.