Talin, savna in suši.

Dragi moji, spet imam za vas nekaj tipično finskih prigod.

Prva je tradicionalni študentski "Bar Tour", kjer skupine z zemljevidom in označenimi "postojankami" "prečešujejo" Helsinke in iščejo bare, v katerih ob različnih aktivnostih (prizor iz filma Tarzan, domino kocke z levo roko in podobne bolj ali manj nerodne zadeve) in (bolj ali manj) študentskih cenah pijač (slabih dvajset evrov za pet rund, med njimi tudi njihovi odvratni Laku (slani) štamperlejčki, tekmujejo za (zopet) nekaj rund pijače in univerzitetni kombenizon z našitki. Več jih imaš, boljši pivec (in študent) si. Konkurenca je bila velika, željo po zmagi je bilo še kako čutiti v zraku. Kljub temperaturam, ki so segale (in še segajo) do skoraj dvajsetice pod lediščem.

Druga, tako zelo finska reč je tudi dnevni izlet v estonsko prestolnico Talin. Človek bi mislil, da se potniki odpravljajo na vsaj tritedenske počitnice. Kovčki, nahrbtniki in posebni "skladiščni" vozički na takšnem popotovanju niso nič posebnega. Povratne karte za študente stanejo nekaj več kot ducat evrov. Nič ne de, če si tam dejansko le dobrih pet ur. V tem času se namreč da pokupiti nekaj mesečno (ali, po finsko, nekaj tedensko) zalogo pijače, ki je v Helsinkih, le 80 km severneje, skoraj še enkrat dražja. Nabito polni vozički s škatlami piv in skrivnostni žvenkljetajoči kovčki so torej obvezna oprema. Pravi "čar" potovanja pa je seveda pitje na trajektu. Začne se s pivom za zajtrk, ko smo turisti se skoraj napol v snu in hlastamo po kofeinu, konča se bodisi v kotu s svojo najljubšo steklenico v objemu, bodisi za igralnimi aparati (kot jih imajo v kazinojih), bodisi nadstropje više v karaoke baru, ki so, mimogrede, med Finci precej aktualne. Poje staro in mlado, pije prav tako, lahko pa rečem, da so v izbiranju pesmi pravi domoljubi. Če karaoke prestavim na slovenski prostor, bi večina izbrala tujejezične pesmi, sploh mladi. Tu pa smo bili priča predvsem finskim melanholičnim in težkokategornim pesmi. Menda imajo za ljubitelje tovrstnih ritmov prav posebne "heavy karaoke". Opite dame v vrtoglavih petah, 60+, torej niso nič posebnega. Meni se je to na čase zdelo predvsem žalostno. Nekatere niso mogle stati, spet druge so steklenice basale celo v otrokove nahrbtnike, da bi nakupili čim več. Torej, ker se nismo hotele počutiti izobčene na trajektu, smo si tudi same nabavile nekaj zalog pijače ... predvsem iz ekonomskih in geografskih (mrazzzz) razlogov, seveda. :-)

Stavim, da smo imeli mi še najmanj.

Sicer pa je Talin prijetno malo obmorsko mestece, kjer govorijo tudi rusko in presenetljivo slabo angleško, sam estonski jezik pa nekoliko spominja na finskega. Sprehodili smo se po glavnih ulicah in si ogledali res lepo cerkev. Ker je mraz brez usmiljenja pritiskal na nas, smo se, kljub visokem soncu, preostanek dneva odločili preživeti v eni izmed številnih restavracij (tradicionalna estonska, turška ipd). Nekaj utrinkov: 

Zamrznjeno morje.

Sončni Talin.

Uličica.

Bi imeli babuško z Obamovo sliko?

Marzipanov muzej. Nemški.

Estonska restavracija.

Brr, -22.

Za pravilno gledanje slike obrnite glavo v levo. Gre za glasbeni konzervatorij, kjer cimra študira klasično petje. Nekaj sva poskušali ustvariti tudi skupaj - ona s petjem in jaz na klavirju. Lahko rečem, da je bilo super. :-)

Helsinško pristanišče s strehe The Cable Factory, nekoč prvih Nokiinih prostorov, danes gre za kulturni center, ki sodeluje tudi s slovenskima Metelkovo (LJ) in Pekarno (MB).

Razstava v notranjost.

Takšna in drugačna ...

Predstava sodobnega plesa. Eliisa in Kati ter njun Dobri prijatelj.

Pa iz ledenih k bolj vročim temam. Savni, seveda. Te dni sem sprobala s savnanja skočiti v sneg in ledeno vodo (vendar ne v naravnem okolju, vsaj v Helsinkih tega nisem zasledila; zagotovo pa je več možnosti na severu). Rečem lahko, da je občutek božanski. Blažen, sproščujoč, miren. Trenutki, ko se iz ledenih temperatur spet usedeš na lesene klopi v savni in prisluhneš šelestu vode na vročih kamnih je ... nepozaben. Odmisliš lahko vse in se posvetiš sebi, kako si hkrati naredil nekaj dobrega in nekaj tako ekstra, o čemer boš lahko poročal svojim prijateljem. 

Za konec pa še nekaj, o čemer lahko poročam svojim prijateljem - študentje so organizirali t. i. "dan restavracij", kjer si lahko skuhal in pripravil dobrote svoje države in jih tudi prodal. Obiskali smo restavracijo od Seula do Tokyja in se za konec pustili razvajati italijanskim sladicam (slika sledi). Tekom tedna se bomo poslužili tudi korejskega karija, nizozemskih palačink in vafljev ter slovenskega tenstanega krompirja in kislega zelja. Za govejo juho in potico pa naj pridejo v našo Matkurjo, bohpomagaj. 

Glavo obrnit v desno. Gre za pekoč goveji suši.