Ko obvladam svoje občutke, potem živim ...: Ko te zaslepi.

Sonce. Da, si, yes, joo, ja, kyllä. Prav ste prebrali, v petek se je nebo nad Helsinki zjasnilo in izza nebeško modrega neba je pokukalo sonce. Ne le pokukalo, "nastavljalo" se je v vsej svoji veličini. Resnično ne pretiravam. Prvič po nekaj tednih nam je pognalo nekaj energije v telo. Finci so postali bolj živahni. Še vedno globoko zaviti v svoje šale, vendar vedrejši. Pa saj niso zamorjeni, sploh ne. Morda na začetku nekoliko zadržani, vendar pripravljeni pomagati in komunicirati, če daš ti pobudo. Recimo na avtobusu. Ljudje se vživijo v knjižne junake ali se priklopijo na male novodobne napravice. Vse tiho. Pa seveda se usedejo nekam čim dlje od prvega sopotnika. Radi imajo svoj mir in tišino. No, menda pa se zvečer zato toliko bolj razživijo, seveda ob kupici, vrčku ali sodu piva, vina ali lonkera. Pa tudi kaj močnejšega. Zanimivo, če se vrnem k avtobusu, v nekaterih islamskih kulturah je ne-usesti se poleg sopotnika v avtobusu celo žaljivo. Tako kot se pri nas smatra za žaljivo oziroma, bolje rečeno, neprimerno, če na nekoga kažeš s prstom. Prav nič nenavadnega pa to ni za Korejce. Evropa jim je izredno zanimiva in "ameriška". Nad "navadnim" stvarem, ki tam to očitno niso, se navdušujejo. "Ooo", "uaa", je velikokrat slišati. Pa so samo pico jedli, ki, roko na srce, z izjemo ananasa, ni bila prav nič tako zelo posebnega okusa. Očitno pa se navdušujejo tudi na svetlolasci. Ko je Su, prijateljica, videla mojo "blond" fotografijo iz otroških dni, jo je hotela ovekovečiti in slikati, da kaj takega pa še ni videla. Neverjetni so. No, morda prav oni doživljajo največji kulturni šok. Mene, recimo, še ni dosegel, pa smo za Fince kar precej "južnjaški". Spoznavam pa, da kar dobro vedo, kam naša Matkurja paše, nekateri se pohvalijo celo z lomljenjem jezika okoli Ljubljane. To, da tudi starejši ljudje govorijo angleško, sem že omenila. Ko sem za pot, lomila sem se celo v finščini, spraševala starega gospoda, mi je mirno odgovoril po angleško. Celo pobahal se je, da je nekoč tam na jugu srečal Tita.

Čez dva tedna spet pride tisti dan v letu, na katerega vsi na skrivaj čakamo, da bomo nekje na skrivnem mestu dobili skrivno sporočilce, ki nas bo po skrivnostni poti popeljal do ljubljene osebe. Okej, zbudimo se. Finci so se Valentinovem spretno, a nič manj komercialno, izognili. Valentinovega ne praznujejo. 14. februar je dan, ki je namenjen prijateljem. Na "ystävänpäivä" se Finci obdarujejo, skromno, skrivnostno ali pa razkošno, s prijatelji, seveda pa tudi zaljubljenci iz te igre niso izvzeti. Navadno se na ta dan podajo na skupno drsanje. V trgovinicah seveda že mrgoli kartic, kartončkov, spominčkov vseh srčkastih in malo manj srčkastih oblik in barv. Izbira je povsod enormna, cene pa varirajo, navadno od oddaljenosti od strogega centra ali velikosti nakupovalnega centra. Sploh v času razprodaj v njih mrgoli radovednežev, ki kupujejo majice tudi od nekaj evrov navzgor. Na splošno pa se radi zagrebejo za kakršno koli "ale", znižanje cen. Pa naj bo ti sir ali pa spodnje perilo. Prijateljičin mož je Finec. Ko je videl naše cene, se je skoraj zjokal od veselja in želel vse pokupiti. Prav tako pa je sredi junija mraza navajeni Finec umiral od vročine. Kakorkoli, preživel. :-)

In da preživiš, stran od ljubega in varnega domačega zavetja, rabiš pač malo iznajdljivosti. Predvsem pa samostojnosti. Samo od sebe si odvisen, ali si boš opral cunje in ne zažgal lazanje. V nekem pogledu se mi prav smilijo punce iz bogatih družin. Lep primer je Kitajka, ki je piščanca le vrgla na rešetko v pečici. Brez pekača. Sočni piščanec je kakopak "zašvical" in s tem pristal na dnu pečice. Sledilo je opozorilo pred požarom. Si mislite? To se je, po besedah cimre, dogajalo le slab mesec pred mojim prihodom. Za zdaj takšnega karambola še ni bilo. Je zažgana kozica od in čudno zavita žlica. Sicer pa, ko nisi pri volji za zganjanje norčij v kuhinji, se enostavno podaš v ruski bufet, kjer za slabih osem evrov poješ pice, solate in juha, kolikor ti jih zapaše. Veliko restavracij med drugo in šesto uro popoldne ponuja tudi znižane obroke, ki jih imenujejo "late lunch" ali pozna kosila. Finci, kot že omenjeno, kosijo najkasneje do enih.

Sicer pa se po Evropi obetajo tudi precej nižje temperature. Trenutno termometer kaže na minus 18. Malo manj, vendar še vedno krepko nad ducat, sem jih konkretno občutila na dvokilometrski poti do doma. Od mraza sem imela noge sem imela živo rdeče, prav tako pa so se mi obarvala tudi lička. Če pa je bil zunaj tako sijajoči sonček in tako čudovita narava, da se človek kljub mrazu upre vsakodnevni množici na vlaku. Čeprav se v njej dobro znajdejo. V uradih, recimo, vse poteka gladko in hitro. Prideš, vzameš listek, obiskovalci te ošvrknejo in to je to. Slediš številkam in ko pozvoni na tvojih vratih, si na vrsti. Nobenega čakanja, prerivanja in besedičenja. In nobenega čakanja na mlado študentko, ki zna angleško. In kako zgleda finska mama, čakajoč na svojega otroka z vrtca? S sanmi pod pazduho. In kako fantje (tudi punce na vsake kvadre)? S hokejsko palico v roki. In kako zgledajo Finke? Neštetokrat sem že hotela z "moi" pozdraviti punco, ki je bila na las podobna prijateljici. Mala, suha, blond, šik oblečena, z iPhonom. In kako zgledajo Helsinki s 14. nadstropja? Pobrskajte in uživajte ob gledanju!

Sonce.

Sonce drugič. :-)

Pulla. Nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi na Finskem.

Luna ob štirih popoldan.

Čakajoč na tramvaj.

Super je!

Helsinki ponoči.

Helsinki ponoči drugič.

Pica bufet. Njami, še bi mami! :-)

Svečke v "skalnati cerkvi". Vredno ogleda.

Cerkev znotraj.

Klavir, orgle in čembalo. Sveta trojica.

In še s "ptičje perspektive".

Dobrodošli v Helsinkih.

Sledijo inserti narave, ujeti v fotografski objektiv.

Tek na smučeh je del finskega vsakdana.

Zamrznjeno.

Ledeno in drseče.

Ledene sveče.

Kopališče. Reševalec nima dela.

Od daleč.

Pa še ena.


Račke.

Park.

Park, drugi del.

Me olemme soumea kurssilla. Na finski uri. Skoraj predolga beseda za na tablo. 3, 564. 275 se napiše približno tako: kolmemiljoonaaviisisataakuusikymmentaneljätuhattakaksisataaseitsemänkymmentäviisi. Ja, ena beseda. :-)