Ko obvladam svoje občutke, potem živim ...: Majica za "dvajsetaka".

Pa naj še kdo reče, da je v Helsinkih zelo drago. Tako zelo, da za kratko majico odšteješ 0,20 evra. Tako je, prav ste slišali. No, seveda govorim o sejmu rabljene opreme, kjer lahko svoje očke napašete na različnih drobnarijah, kot so ogrlice, figurice in podobno, pa tudi na malo večjih drobnarijah - posoda, cunj še in še, od zimskih do takih tako zelo kratkih in poletnih, da se vprašaš, če jih imajo Finci dejansko sploh kdaj možnost obleči. Pa drsalke, škornji, plašči, na svoj račun pa pridejo seveda tudi ljubitelji tehnologije (torej od računalnikov, polnilcev, kaset, knjig, stripov ...). Z nakupom sem zadovoljna in to je važno, četudi nekatere stvari niso zahtevale nujnega nakupa (itak). Svojo "kramo" lahko na sejmu tudi prodaš - morda se pred odhodom v svojo ljubo "matkurjo" tam znajdem tudi jaz s kakšno obarvano cunjo (če je kdo ekspert v pranju je to moja mami, ups zame ;-)). Danes sem imela sejmistični (sejemski? kakor koli, na blogu besed zagotovo ne bom preverjala preko jezikovnih korpusov) dan. Nadaljevala sem ga na potovalnem sejmu (ala Gospodarc'), kjer so se predstavile številne domače in tuje potovalne agencije, ki so mimoidoče kar najbolj poskušale privabiti k sebi. Nagradnih iger, animacij in degustacij tudi ni manjkalo. Našla sem tudi slovensko stojnico in kakopak spregovorila par besed po naše. Je pasalo. Še bolj pa bi kaka goveja juhica. Čisto resno, nisem nič klišejska. Finci imajo samo neke svoje goste zelenjavne juhe (prednjači grahova). Pogrešam čisto juho z rezanci, korenčkom in peteršiljem. Instant juhe vseeno ne dajo tistega, čeprav je vrečka videti še tako mamljiva. Torej, nabrala sem si zvrhan pok letakov za Laponsko in prijazno domačinko prosila tudi za fotografijo ...