Ko obvladam svoje občutke, potem živim ...: O snegu, savni in še marsičem finskem.

Dobro je, da vsake toliko nahranimo otroka v sebi. Jaz sem ga včeraj. Nisem si mogla pomagat, ko sem pozno popoldan, ko se je nad Helsinke že prevesila oranžna noč, zagledala popolnoma zasneženo pot do "doma". Finski dom še vedno dajem v narekovaje, čeprav bi okolico za nekaj časa z veseljem zamenjala. No, saj sem jo. Pa nazaj k snegu. Predstavljajte si sneg, čistega, krhkega, puhastega, še celega, lepega in nedotaknjenega. Ko se kar zajadral vanj, se s celega vrgel, zakopal in zabakadiral. Trenutek premišljevanja ni trajal dolgo. S kupom vrečk (iz evro "šopa") in digitalcem vanj nisem mogla ravno zajadrati, sem pa naredila prvi korak. S cimro sva se požvižgali na mimoidoče in skakali po snegu. Kakšen občutek! Smejali sva se kot pečeni mački. Kako ne, najbrž sva bili smešni na kvadrat. Pa srečni tudi.


Iris v snegu.

Za srečo so poskrbele tudi drobne snežinke, ki sva si jih podrobno ogledali pod lučjo. Vedno sem se spraševala, če je snežinka tudi dejansko taka, kot so nas jo učili risati v osnovni šoli - kot nekakšen cvet. Snežinka je natanko takšna! Neverjetno, kako drobcena stvar naju je napolnila s finsko radostjo, ki sva jo nadaljevale z obiskom savne na strehi in z razgledom na zimsko pravljico. Ko pa je po kopalnici zadišalo še po tipičnem Glöggiju (izboljšan zeliščni čaj, okus rahlo spominja na kuhano vino) sem si zaželela, da bi tisti trenutek zamrznila in ga shranila kot ozimnico. Posebno super pa je iz savne za "šok terapijo" skočiti tudi na balkon oziroma, če zbereš dovolj poguma, v sneg ali v jezero (katerega "vhod" si moraš predhodno izrezati v ledu - tovrstne savne v naravi so na voljo predvsem v severnejših predelih). Sicer pa savno obožujejo, poleg Skandinavcev, tudi pribalstke države. V Latviji jo ohranjajo kot pomembni del družinske tradicije. V družinski savni se vsako soboto zbere celotna družina. Celotni obred, ki vključuje savnanje, kopanje, pijačo in jedačo za dvig soli v telesu ter klepet, traja nekaj ur. Našo družinsko tradicijo ohranjamo z govejo župo, kavo po kosilu in skupnem ogledu "mariota" ali filma v nedeljo ob 20h. Nekoliko manj zdrava (in bolj zahodna) verzija družinskega druženja, pa vendar je del nas in naših spominov.

Nazaj k (smešnim) Fincem.
Imajo sneg in mrzle temperature in temu so se prilagodili. Zato ni poslovnež v dragih čevlji čisto nič smešen, če si čeznje dá nekakšno "nadobuvalo" iz gume, ki mu prepričuje (bolj ali manj) neljube padce na ledu pod snegom, hkrati pa onemogoča neprijetni občutek mokrih nog. Finska moda je izbrana, morda deluje nekoliko hladno, a posebno. Pletene kite, volneni preširoki puloverji, kratke hlače čez hlačne nogavice. Vse gre, vintage, retro, metro, metal. Po faksu hodijo v nogavicah, škornji se sušijo nekje v kotu. So mirni, zatopljeni v iPhone, iPad, iPod in podobne napravice.

Foto: demotivacija.si

So veliki ljubitelji literature in papirnatega tiska, zraven spijejo neomejeno količino kave. Ko pride sonce, pa se menda čisto spremenijo. Menda se jim "strga", postanejo bolj odprti, bolj sproščeni in klepetavi in imajo več razlogov za pitje ob druženju. Glede tega, da postanejo pravi "sončki", si lahko predstavljam. Sama se že cel čas počutim leno, udobno, zaspano. Nimam občutka za čas, vse poteka počasi in nato zelo hitro. Noči sicer res niso črne in zelo temne, vendar to ne odigra nobene vloge. Niti to, da vitamin D dodajajo v mleko. Od včeraj naprej je tudi na moji polici.

Finci so že kot otroci izredno samostojni, osamosvojijo se večinoma pri 7. letih. Zato ni čisto nič čudno, da malega zagledaš samega na cesti, s preveliko torbo in sanmi v drugi roki. Ter obdanega z "reflektorji", ki so pravi modni hit vseh oblik. Vsi jih imajo, celo jaz. Ampak izključno zaradi svoje varnost. V temi (torej čez dan) moraš na cesti vendar ostati viden. Temu se prilagojene tudi karte za javni prevoz. Avtobus namreč ne ustavlja po nepotrebnem, zato mu moraš na postaji pomahati, seveda z obsevano stranjo karte. Avtobusi in ostala prevozna sredstva vozijo v vsakršnih vremenskih razmerah. Plužijo in kidajo na veliko, čeprav so v primerjavi s snegom vedno v zaostanku. Glede tega se ne obremenjujejo kaj preveč - enostavno vozijo po snegu. V trenutku, ko smo zapeljali na klanec navkreber, se mi je nekaj zdelo izredno čudno. Klanec ni imel niti "s" od snega. Klanci so zaradi nevarnosti poledice in zdrsov ogrevani. Všeč mi je, da se Finci veliko manj pritožujejo nad stvarmi (sicer jih imajo tudi veliko bolj "pošlihtane", pa vendar) in uživajo v svojih naravnih danostih ter se jim v celoti prilagodijo. Obožujem okolico, po kateri me avtobus pripelje do faksa. Male ulice s tipičnimi finskimi hišicami in malo kavarnico. Zdi se kot prizor iz filma. Ljubke so tudi hišne številke, ki so jasne in predvsem vidne - male kocke ali krogle so pritrjene nad vhod in jih je moč videti daleč naokoli. Kakšne muke prestajamo Slovenci, ko iščemo pravi naslov in stegujemo vrat, da bi videli prebrati nalove tablic.

Zimska idila (v ozadju tipična finska hiša)

Začelo se mi je svitati, zakaj so Finci nejevoljni, če ni veliko snega. Prvih dvajset centimetrov zanje ni nič. Navajeni so razkošne zime in vsakodnevnega gazenja v službo. In res so dobri v zimskih športih. Kolikor časa preždijo v naslonjačih s kavo in časopisom ter s pivom ali kaj močnejšim, tolikor časa se tudi rekreirajo, predvsem veliko jih teče v naravi. Sama si teka po snegu (in pod njim ledu) ne želim preveč izkusiti. Že vsakodnevni tek za lovljenjem trama ail busa je cela misija. "Visoko dvigaj noge, ne spodvihuj prstov, teci počasi in enakomerno, po posipani poti ..." odmeva v glavi. Naj omenim še svoje nove rokavice. V njih se počutim kot otročiček. Imam tiste, kjer prsti nimajo svojega "vhoda". Svojo otročjost in zimskost pa doda tudi ljubki norveški vzorec. Naravnost obožujem jih. Ni pa v njih ravno prijetno karkoli delati - ker se ne da. In ker je narava naravnost fantastična za eksperimentiranje s fotografiranjem, rokavice odpadejo. Šele pred kratkim sem začutila pravi finski mraz. Do zdaj takega pretiranega mraza ni bilo. Bile so nizke temperature, -12 recimo, vendar mraza pod toplo puhovko nisem občutila. Tokrat rok nisem čutila že samo po desetih minutah. Vendar sem bila vesela, da sem končno občutila tisti pravi severni mraz, tisto, da rečeš, da je na Finskem pa res mraz. Ne morate si predstavljati, kako neskončno sem bila vesela vroče kave in cimetove role oziroma kolačka (korvapuusti), ki sta zgledala nekako tako:

Kahvi ja korvapuusti.

Pred super preživetemu dnevu, ki mu je po savni sledila še posebna nizozemsko-slovenska večerja, so nas podučili o finskem izobraževalnem sistemu in predvsem tem, kolikšno vlogo pri njih igra glasba. Finski izobraževalni sistem je brezplačen vse do univerze, kjer imajo študenti veliko svobode. Druženje s profesorji, prijateljsko, a profesionalno komuniciranje in klicanje po imenih niso tu nič nenavadnega. Pa skupna kosila in debata o včerajšnjem žuru in tem, kako pregnati mačka. Tovrstno sodelovanje daje vtis izredno sproščenega vzdušja in izgube občutka "tu sem jaz glavni". Pa ne, da je zato delo kaj manj kvalitetno. Prav nasprotno, Finci so na marsikaterem področju vrhunski, in to lahko rečemo tudi za njihov občutek za glasbo. Mednje spadajo tako klasična glasba kot tudi jazz. Vaje in "drilanje" profesionalcev poteka v novozgrajeni Glasbeni hiši (Musiikkitalo) v neposredni bližini parlamenta in glavne železniške postaje.

Musiikkitalo, raj simfonikov in glasbenih navdušencev.

Stavba iz stekla in lesa je zgrajena v sedmih nadstropjih, ima več kot tisoč vrat in zaposluje več kot osemsto zaposlenih. Lahko se pohvalijo s šestimi izrednimi akustičnimi koncertnimi dvoranami. Za celotno investicijo so odšteli 180 milijonov evrov, in, kot je še omenila tamkajšnja PR-ovka, so jo za tako imenitno zgradbo še poceni odnesli. Vsekakor so mnenja, da bodo investiran denar kaj hitro pridobili nazaj. Študentom ponujajo prijazne cene. Borih šest evrov moramo odšteti za ogled in posluh odličnih finskih simfonikov. Poleg številnih sob, kjer se skrivajo ozvočevalna oprema, inštrumenti in ostale "potrebščine", se v zgradbi nahaja tudi precej draga kavarnica, pa študentska kafetarija in klub, kjer za glasbo med tednom poskrbijo študenti Sibelius akademije, ki se prav tako nahaja v isti stavbi. Sem že omenila, da je akustika odlična? Celo preveč perfektna. Sliši se vsak mali šum, odvijanje bombona lahko slišijo tudi najuglednejši gostje v prvih vrstah. Akustika pa je v največjo pomoč seveda glasbenikom, saj se med sabo lahko slišijo brez lokacijskega problema in to - odlično. Bili smo priča zadnji vaji pred koncertom, ki ga je izvajala mlada ruska pianistka. V zadnjih vrstah smo se počutili, kot da bi igrala poleg nas. Dvorano obdajajo številni "nevidni" mikrofoni, ki glasbo napolnijo v še tako malo špranjico. Ene izmed sestavin za odlično akustiko so mivka, beton in hrastov les, pa sigurno še kaj. Tako mogočna, ogromna in profesionalna zgradba svojega občutka "strahospoštovanja" še zdaleč ne kaže.

Dvorana.

Moderno so opremljeni tudi od znotraj. Študentski del so popestrili z "nevidnimi" garderobnimi omaricami in pisanimi zofami ter preprostimi mizami. Na voljo je tudi veliko instant ponudbe - za najcenejšo kavo iz avtomata je potrebno odšteti 1,60 evra. No, spet imam srečo. Na našem faksu malo praškasto kavico dobim le za 70 centov. Kako sem srečna - pa še kava ima dejansko okus po kavi. Problem je, da so Finci navajeni ameriškega načina pitja kave. Delajo jo v tistih vrčih iz ameriških filmov, kjer kava ostaja po cel dan. Zato kava ni sveža, kot smo jo vajeni piti doma. Tudi jajca so čisto ameriška - bela, kakopak. Finci kosijo med 11.30 in 13. uro, kar je za "naš čas" precej zgodaj. Povprečni Slovenec obeduje okoli 14. ure popoldan. Takrat na Finskem lahko dobiš kako posušeno ribo. So pa Finci veliki ljubitelji solat. Zanimivo, da se tako "hladen" narod raje ne pogreje s kako toplo juho, ki je Slovencem vsakodnevni ritual pred kosilom.

Pa hrano na stran, ostanimo raje pri hrani za dušo - glasbi.

Na splošno glasba Fincem veliko pomeni. V osnovnih šolah se vsi učenci učijo vsaj igrati na preproste inštrumente, povprečna šolnina glasbene šole kot interesne dejavnost za bolj zainteresirane učence pa stane petsto evrov. Na Laponskem, denimo, starši svoje otroke vozijo v tudi do 250 kilometrov oddaljeno glasbeno šolo. Sicer pa je univerzitetni finski sistem nekoliko varira od univerze do univerze. Dodiplomski sistem traja tri leta, magisterij pa traja od enega do dveh let in pol. S tem, da magisterija ni možno opravljati takoj po diplomi, vendar moraš pred tem opravljati triletno prakso. Tovrstnega sistema Sibelius akademijaa nima, so pa znani po tem, da na leto sprejmejo le deset procentov vseh vpisanih. Med njimi tudi dvanajst procentov tujcev; večinoma pa so vsi že predhodno znani kot odlični, talentirani mladi glasbeniki.

Naj za konec omenim tango. Zakaj tango? V svetu sta poznani dve vrsti tanga. Argentinski, strastni, zapeljivi tango. In - Finski. Melanholičen, žalosten, baladni, otožnejši, a še vedno strastni. Na prestižni akademiji si je prislužil tudi svoj oddelek. Klik:

http://www.youtube.com/watch?v=CqodtulauR0&feature=related

Po takšnem dnevu si je pasalo oči napasti v glasbeni trgovini, kjer ponujajo od belih, kratkih, steklenih klavirjev do not za lirično operno petje, pa tudi izrecno turistične drobnarije, kot so Mozart/Bach/Sibelius šilček, radirka, štampiljka, dežnik, robčki, magneti, celo labella. Pa čudovite razglednice (npr. "Maestro" ali "Diva") za nekaj drobiža manj kot običajno. Odšla sem seveda s Sibeliusovo.