Laponska, my love.

LAPONSKA

Tisti momenti, ko par minut verjameš, da si ujel ribo pod ledom in da te ugrezanje gladine in pokanje ledu ne moti, tisti momenti, ko se zaveš, da iz savne paše jit direkt v sneg in to večkrat, ko se zaljubiš v neskončno belino Laponske in njihove ljubke hišice, ko dobiš osebno turo snowshoeinga, ko prečkaš arktično območje in osebno spoznaš Božička ter se vrneš v predbožični čas in ko prespiš severni sij. :)

Svoje popotovanje na sever sem začela z letom do Ouluja ...

Oulu je prisrčno obmorsko mesece na zahodni obali ob baltskem morju, dobrih šeststo kilometrov severno od finske prestolnice. Ni prav tipično turistično, ponuja pa, tako kot pravzaprav vsa finska mesta, neskončno izbirno zimskih aktivnosti. Finci spadajo med precej aktiven športni narod. Tudi če je zunaj dvajset pod lediščem. Slovenci se v zimskem času zatekamo predvsem v športne centre. Izredno fascinantno je videti Fince, ki tečejo in smučajo po ledu, medtem ko sem sama ubrala tip hoje »po jajcih« in zraven molila, da ne pristanem na zadnji plati. Mesto, spet, kot vsa finska, zaživi poleti, ko se v Ouluju mudijo številni, večinoma ne tipični festivali, vendar to še zdaleč ne pomeni, da pozimi tam ni življenja. Nasprotno, sneg mesto in njegove otočke naredi še bolj pravljične, še posebej zanimiva »atrakcija« je bližnji otok Hailouto, do katerega se je moč po zamrznjenem morju peljati tudi z avtomobilom. Če ne drugega, sneg vsaj prevlada nad neprijetnim vonjem okoliških tovarn papirja, bi rekli tamkajšnji prebivalci. Predlagali so tudi obisk kavarne Bisketti, ki sicer ni najbolj poceni, ponuja pa tipično finsko »kavarniško« ponudbo. Torej kavo in podobno, pa sendviče, bistvo pa je seveda v finskem pecivu. Finci kave skoraj nikoli ne pijejo same – h njej jedo »pulle« in »korvapuusti«, cimetove role. Prve obstaja v nešteto različicah, od najbolj preproste iz kvašenega testa s sladkorjem in maslom na vrhu, do vaniljeve, in vse do nekakšnih, ki spominjajo na princeskine krofe. Testo ostaja kvašeno, v sredino pa gredo mlete tople maline ter smetana. Nebeško. Stanejo približno tri do pet evrov, pa kava dva ali tri … Tako je, na Finskem denar hitreje izpuhteva kot v Sloveniji, to je dejstvo. Sploh visoko imajo obdavčene stvari, ki niso zdrave za človekovo telo, torej alkohol in sladkor. Zato pa je toliko bolj zdrav česen. In festival, ki ga Oulu vsako leto poklanja prav njemu. Od česnovega krompirja, kruha, pa vse do sladoleda in piva. Kot dodajajo v potovalnem priročniku, zavitek zvečilnih v sredini julija ne bo odveč, če se potepate tam okoli. V Ouluju se v drugi polovici avgusta lahko pomerite tudi v igranju na namišljene instrumente, če pa ste bolj zimski tip, priporočajo dvodnevni dogodek na zamrznjenem odprtem morju. Finci pa so tudi veliki ljubitelji sonca in poletja. Toplejše dni radi izkoristijo na prostem, na številnih plažah in v parkih, kjer (tudi pozimi) pečejo klobase, »makkare«. Na  pogled nekoliko spominjajo na naše kranjske, vendar ne vsebujejo mastnih delčkov. Pravzaprav gre za eno veliko hrenovko, ki jo nabodejo na leseno palico in nad ogenj. Nič posebnega pravzaprav, ampak Finci to početje ob ognju obožujejo. Obožujejo pa tudi svojo tržnico, kjer si lahko »napašete« oči in jezike. Od nešteto vrst morskih jedi, marmelad iz takšnih in drugačnih robidnic, jelena v vseh oblikah do ogromne ponudbe pekovskih izdelkov (mimogrede, njihov tipični rženi kruh se dobi tudi v verigah s hitro prehrano). Pred tržnico je kip policista z velikim trebuhom. Nekoč so vso hrano najprej preverjali, če je primerna za prodajo, zaradi česar so se redili in redili. Kljub temu kip zgleda prav simpatično in najbrž največkrat v objektiv ujeti del mesta.
(http://www.gorenjskiglas.si/novice/nasveti/index.php?action=clanek&id=58648)

Po dveh dneh je sledila vožnja z vlakom do Rovaniemija (južna Laponska). Včasih se splača naredit francoza. Zastonj spalna kabina na vlaku za najnižjo študentsko ceno. :)

Na kaj pomislite ob besedi Laponska? Svoje navdušenje bi lahko opisala besedami »neskončna belina« in »tišina«. Gozdovi, katerih drevesne veje še komaj držijo pod težo snega. Reke in jezera, katerih zamrznjena gladina se, če imaš srečo in sije sonce, svetlikajo prav pravljično. Laponska se razteza na severu Finske, začenši z mestom Kemi, ki slovi po ogromnem snežnem gradu. Pot me je vodila do Rovaniemija, mesta na jugu Laponske. Četudi je turistično smučarsko središče, je tamkajšnja narava tako čudovita, da lahko odmisliš na vse trgovine in internet. Sploh, če doživiš »zeleno nebeško čudo«, severni sij,  ki ga je povprečno moč videti dvesto noči na leto. Gre za fenomen, ki je viden v antarktičnem in arktičnem območju. Slednji se uradno začne v mestu Napapiiri, nekaj kilometrov severneje od Rovaniemija. Tamkajšnje cene so seveda temu primerne. Najbolj znana dogodivščina, ki se ti lahko tam zgodi, pa je osebno soočenje s čisto pravim Božičkom v Božičkovi vasi, ki te popelje nazaj v – kakopak – božični čas. Božiček ni v tipično ameriški rdeči opravi. Poleg dolge bele brade in brkov nosi nekakšen rdeči pončo oziroma jopico, pod njim pa volnene žabe in nogavice z dodatki jelenove kože in tipičnimi barvnimi trakovi laponske »noše«. Njegova rezidenca seveda vključuje nešteto trgovinic s spominki, torej od kemičnega kulija do pižame z motivom Božička, jelenov, haskijev, severnega sija in snega, in prostor, kjer za nekaj evrov ovekovečijo tvoje prečkanje arktičnega pola in ti pritisnejo štampiljko v pasuš, glavni dobitek pa je seveda soba, v kateri srečaš Božička. Obisk lahko zate tudi ovekovečijo s fotografijo, za katero je potrebno odšteti dobrih dvajset evrov. Prostor, ki te pelje do Božička, je časovna naprava, ki upočasnjuje čas, tako, da ima Božiček na predbožični večer čas obiskati prav vse otroke tega sveta. Božiček seveda ne mora brez svojih jelenov. Velike, ogromne živali s še bolj ogromnim rogovjem, delujejo izredno nežno, vendar nekoliko naveličane turistov. Kilometer z jelenom in tipičnimi Božičkovimi sanmi stane nekaj več kot deset evrov. Sicer pa je v Rovaniemiju moč delati neskončno aktivnosti v nešteto različnih kombinacijah. Vožnja s sanmi z jeleni ali haskiji, oboji nudijo tudi daljše safarije, pa motorni sani, pa kombinacija vsega trojega in podobno. Cene aktivnost se gibljejo okoli sto evrov, povprečno pa trajajo od ene do treh ur, odvisno od kombinacije. Seveda ne gre mimo omembe vseh mogočih vrst smučanj, hoje po snegu (snowshoeing), lovljenja rib pod ledom (ice fishing), pa plavanje (po savni, seveda) v zamrznjenem jezeru (ice swimming) in podobne vragolije. Ker pa Laponska v poletnih mesecih ne premore niti enega dneva teme, je destinacija zanimiva tudi poleti. Takrat se aktivnosti prelevijo v rafting, treking, nabiranje gozdnih sadežev in lovljenje rib v tisočerih jezerih. 
(http://www.gorenjskiglas.si/novice/nasveti/index.php?action=clanek&id=58829)

Slik, dragi moji, imam mali milijon. Pridejo pa zagotovo!

Do takrat pa malo domače naloge. Na faksu imamo radijski studio. Frekvenca s točno stotimi megaherci deluje z včerajšnjim dnem ter vse do šestega maja. V sklopu študija moramo tudi tuji študenti pripraviti svoj šov. 

Kdaj: sobota, 14. 4. ob 14h po SLO času (o Evrosongu) 
         četrtek, 26. 4. ob 18h, prav tako po vašem času (o življenju v tujini).

Zgoraj desno - live stream, pa se slišimo tudi v Matkurji.

• www.kaupunkiradio.fi