Ko obvladam svoje občutke, potem živim ...: Po dolgem času ...

Dragi moji! Ne, Najdražji moji!

Vem, da je od moje zadnje objave minilo že dobra dva tedna. In tudi vem, da je poanta bloga oziroma dnevnika ravno tega, da svojo pisarijo spraviš sem gor čim bolj pogosto. No, kakor koli - mogoče vas bo potolažilo dejstvo, da sem se imela noro super in za blog enostavno nisem imela časa.

Zdaj bom probala vse misli in dogajanje preteklih tednov strniti v koliko-toliko zanimivo pripoved. Pa začnimo:

Kje naj začnem, pravzaprav? Torej, v preteklih tednih sem se soočila še z dvema popolnoma kul predmetoma. Omenila sem že, da imamo na faksu kuhinjo. Morda to pove dovolj, da je tukajšnji šolski sistem bolj odprt in kolegialen. Preberite, kako.

Verjetno ste že slišali za šolskem sistemu, ki ga izvajajo skandinavske države. Nekoliko sem ga okusila tudi sama. Prvi vtis: zelo všeč. Gre za to, da je njihovo šolstvo veliko bolj sproščeno in domače. Nimaš občutka, da si pravzaprav v šoli ali na fakulteti. Učitelji in profesorji nimajo tistega vzvišenega pogleda, kot ga premorejo nekatere stroge osebe s sveta prosvete, ki so si učenje predstavljale s šibo v roki. Tu nihče pravzaprav ne dela zapiskov, morda kake pomembne iztočnice, sicer pa predavanja potekajo bolj v smeri diskusije in pogovora med profesorjem in študenti. Študijsko gradivo predstavljajo predvsem vizualni in interaktivni elementi, predavanja ne predstavljajo profesorjevega branja iz knjig ali prosojnic, ob katerih si vsi lomimo prste in hitimo zapisovati čim več. No, živimo v 21. stoletju in glede na to, da Finska v marsičem prednjači pred našo državico na sončni strani Alp, ni presenečenje, da se tukajšnje šolstvo dosti razlikuje od našega. Celotno šolstvo na Finskem časti država. Na splošno imajo, vsaj za študente lahko trdim, več svobode pri ustvarjanju. Na fakultetah so vidni njihovi dosežki (seveda je to odvisno od fakultetnega programa – slednje velja predvsem za umetniške fakultete oziroma tiste, ki »pokrivajo« kulturo) – skulpture, kipi, oblačila, vse mogoče kreacije in makete. Faks živi in ni neka dolgočasna stavba z vrati, nekaj klopmi in kavomati ter nekaj plakati, ki vabijo na žur. Po faksu se sprehajajo v nogavicah, plašče obesijo in se z njimi do odhoda ne obremenjujejo. Kavo pijejo v kuhinji. Da, prav ste slišali, profesorji in študenti se družijo v kuhinji, kakršno imamo vsi doma, udobno in ne tipi-topi pospravljeno. To je naš kavomat, ki ga obožujemo, kljub zanič kavi. Deluje preprosto: skuhaš kavo, čaj, pogreješ kosilo v mikrovalovki in podobno. Za koriščenje kavomata (Finci kave ne kuhajo v džezvi) v lonček vržeš dvajset centov in to je to. Nobenega ni, da bi to preverjal. Enostavno igrajo »fair play« in verjamejo, da študentom petine evra v primerjavi s kavarniškimi cenami, ki lahko presegajo tudi tri evre za kavo brez dodatkov, ni težko dati. In ko zmanjka kave? Zopet zelo enostavno. Pobereš drobiž z lončka in skočiš v najbližjo trgovino. Fincem se ne da komplicirati. To tudi naravnost povejo. S profesorjem se lahko pogovarjaš o smislu življenja ali o drogah, odnos je izredno kolegialen. Vrata njihovih kabinetov so vedno odprta, prav tako so vedno odprti za kakršno koli vprašanje. Preseneča me tudi »lahkotnost« študiranja. Roki datumsko niso točno določeni, vedno se lahko dogovoriš, da kaj narediš malo bolj po svoje, izven okvirov. Profesorji osebnega in izražanja ne zavračajo, nasprotno, pri vsem imaš zelo proste roke. Imaš svobodo, da se res nekaj naučiš. Poleg tega je študij veliko bolj praktično usmerjen. In multi funkcionalno. Profesorjev ne zanima, če vpričo njih spiš, objavljaš na Facebooku, se pogovarjaš s kolegom ali srebaš juho. Zaradi današnje nenehne stiske s časom zagovarjajo sposobnost opravljanja več stvari hkrati – poslušanja in pisanja, recimo.

(http://www.gorenjskiglas.si/novice/nasveti/index.php?action=clanek&id=58309)

In kaj je še super s to kuhinjo na faksu? Lahko pijem iz superduper mumini skodelice, ki sicer v Arabii stanejo slabih dvajset evrov. Proizvaja jih slovita keramična tovarna Arabia Finland, ki velja za eno vodilnih v proizvajanju kreativnega dizajna posode in drugih elementov notranje opreme.

Mumiiiiiniiiii.

Saj res, zakaj že sem bila toliko zaposlena s pisanjem, čeprav bloga nisem niti povohala? Tako je, imela sem neznansko srečo, da mi je urednica mojo pisarijo dovolila objavljati v Gorenjskem Glasu. Pišem o vsem živem finskem, kar se mi pač podi po glavi, gre za nekakšen finski dnevnik (10 nadaljevanj). Najdete pod "nasveti" na njihovi spletn strani. Berete lahko vsak torek tiskani verziji in nekaj dni kasneje (četrtek, petek) tudi na spletu. O skandinavskem šolskem sistemu ter o bolšjakih sem pisala tudi za fakultetno spletno stran.

http://taajuus.metropolia.fi/2012/03/we-dont-need-no-education/
http://taajuus.metropolia.fi/2012/03/stuff-we-don%E2%80%99t-need-any-more-%E2%80%93-a-peep-behind-finland-and-slovenia/

Če sem že pri medijih. Zaposlila me je tudi druga urednica. Kratko o tem in onem o življenju na Finskem tudi na Radiu Kranj v oddaji Na krilih mladosti.

http://soundcloud.com/monika-kern/sets/intervju-radio-kranj/s-iy5Ek

V teh dneh smo bili deležni od snežnega meteža do prečudovitih sončnih dni s sinje (no, skoraj) modrim nebom. Dejstvo, da se dnevi resnično hitro daljšajo, potrjuje cimra, ki je danes vstala ob pol sedmih. Zaradi svetlobe. Tudi sonce zaide šele okoli šestih. Neverjetna razlika in predvsem blaženost v primerjavi z januarjem, ko se je dan naredil okoli desetih dopoldan, luna pa je na nebo pokukala že okoli pol štirih. Komaj čakam, da vam prilepim fotko polnočnega sonca. Wiu! :-) Ko sem že pri nebu; menda Finci poznajo tudi "modri moment". Na sončen dan z modrim nebom se lahko zgodi nekaj zanimivega. Tik preden sonce zaide, torej, ko je zunaj že skoraj tema, nebo za sekundo postane spet sinje modro in nato takoj temno. Oziroma temnejše. No, že cel dan je sonce in že cel dan sedim pred oknom (kljub soncu je zunaj še vedno svinjsko mraz. Sploh, ko zapiha lahen vetrič, ki ga občutimo kot tornado). In ko sem že pri soncu; sonce topi sneg. Precej vode je po tleh, ni fino. Ampak ta voda lahko nazaj zamrzne. Kar se dogaja tudi na strehah. Zgodilo se je prejšnji teden, da sta dva človeka v centru mesta umrla. Na njiju je s strehe padel gromozanski kos ledu ... Kako žalostno!

Nazaj k snegu! Ja, še ga imamo! Ravno včeraj smo ga preizkusili malo bolj tudi na lastnih ritah. Jaa, sankali smo se, kot mali otroci. No, saj dejansko smo bili edini med samimi otroci.

Ampak sneg zna biti zabaven. Obožujem (ne vem, koliko bo še takih dni, vendar vseeno. Kolegica je rekla, da Finci poznajo poseben izraz. Gre za to, da ko že res misliš, da se sneg topi, da prihaja pomlad ... pride sneg nazaj. :-)), kadar pada sneg. Ne, kadar pada. Kadar prav naletava. In potem samo sedim pred oknom in gledam ven, kako se snežinke zaletavajo v moje okno, kako piha veter, tako da snežinke pravzaprav ne padajo dol temveč krožijo po zraku, ustvarjajo svojevrsten šov samo za enega gledalca, zame, pred mojim oknom.

Da, pozabila sem omenit valentinovo, seveda! No, Finci ga nimajo. Okej, imajo. Samo ne tako tipičnega pocukranega in ameriškega. 14. februarja praznujejo Dan prijateljev, Ystävänpäiv. Načeloma se skromno obdarujejo prijatelji med seboj, bolj bogato pa parčki. Na ta dan so drsališča polna. Seveda, oh, le kaj je bolj romantično, kot drsanje na valentinovo? Bullshit. Padal je sneg/dež, bilo je prazno, bari pa pokali po šivih.

Oranžno-snežna ulica ob dobrih restavracijah in bari. Tokrat smo obdelali irskega Molly Malone's.

Rautatieasema, žel. postaja.

Menda da sem drugačna s spuščenimi lasmi, zato.

Kar sem v februarju resnično pogrešala, je Prešernov dan. Ne vem, na ta dan smo s familijo večinoma odšli v mesto in podoživeli Prešerna, se srečali z znanci, prijatelji, šli na kosilo, dogajalo je, luštno je blo. Pa tak sončen dan je bil, celo tu. Joj, pogrešam pravo turško kavico, ki mi na obraz nariše nasmeh, spokoj in mi v misli prikrade domovino. Ne pretiravam, res. :-)

Vmes, ko to pišem, se mi je zaluštalo malo finske glasbe. Verziji nekakšnega tanga lahko prisluhnete tukaj:

http://www.youtube.com/watch?v=trFs_PDqSv4

Pa še dve švedski verziji samo zame, z naslovom Monika.

http://www.youtube.com/watch?v=EgwtcOkmqQ8&feature=autoplay&list=AVGxdCwVVULXeYhdaOGgGMkN6gn-5uuhQ1&lf=list_related&playnext=10
http://www.youtube.com/watch?v=ebEexG9olOs&feature=related

Delo sem imela tudi z otroci. Tako je, lotila sem se projekta in spoznala finske mulčke. Prav presenetljivo dobro znajo angleško pri 12. letih. Pa kako vsi rdečih ličk od mraza tekajo po šoli v debelih štumfih. Kakšni copati, to je rezervirano za Slovence. :-) Naredila sem daljšo predstavitev naše matkurje

(https://docs.google.com/viewer?a=v&pid=gmail&attid=0.1&thid=13582d1ca8d5cdc4&mt=application/vnd.openxmlformats-officedocument.presentationml.presentation&url=https://mail.google.com/mail/?ui%3D2%26ik%3Dc1838d55ad%26view%3Datt%26th%3D13582d1ca8d5cdc4%26attid%3D0.1%26disp%3Dsafe%26realattid%3Df_gyoubvn30%26zw&sig=AHIEtbQGjacEvKlOpbiOpQX9U5me7hJnXA&pli=1)

in si tako zapolnila štiri ure v osnovni šoli vVuosaariju, vzhodnem delu Helsinkov, ter v Lohji, približno 50km zahodno od Helsinkov. Bilo je super in otroško. Poleg reference in dobrega počutja ter nove izkušnje sem za "nagrado" dobila osem kino kart, kar po finsko pomeni ... okroglih sto evrov. Prejšnji teden sem bila v kinu in me je skoraj na rit vrglo, ko sem vidla, da bi za 2 karti pravzaprav morala plačati 25 evrov ... Šjuh, ni bilo treba :-)
Tule pa še kratek video od predstavitve:

http://www.youtube.com/watch?v=WNa1w4BPO-A&feature=youtu.be

Snežna pot v Vuosaari.

Tamkajšnja OŠ.

"Center"

PS: Vousaari je te dni znan predvsem po istoimenskem finskem filmu. V njem nastopa tudi osnovna šola, ki sem jo obiskala. Več o filmu: http://www.imdb.com/title/tt1787767/

No, svoje poglavje zahteva 8. teden. Zanimivo, da sem se navadila tega sistema, še sama ne vem, kdaj sem "prešaltala" na to. Danes recimo je 9. teden, jutri začetek 10. Da ne zakompliciram, 8. teden je južna Finska imela počitnice. Osnovne in srednje šole ter nekaj fakultet. Pa vsi Erazmovci, itak. Je bilo treba na Laponsko. Kratek potopis in milijavžent slik torej v naslednji objavi. :-) Za pokušino pa tole:

http://www.youtube.com/watch?v=0XvQzUQGC_0&feature=fvwrel

Na Laponsko sem šla z Marino. Prišla je na petek pred pustno soboto.

A mate kej za puuuuusta hruuuusta?

Kar se tiče ostalih finskih drobnarij, ki sem jih opazila ... naj združim v odstavke. Ne bo jih veliko. Bo pa veliko slikic, juhej! Veselo čitanje še naprej in pozdravčke s severa!

Ne glede na to, da za zanič kavo in skromno korvapuusti, cimetovo rolo, odšteješ nekaj več kot 6 evrov, znamka očitno ostaja znamka. Robert's coffee je sicer nekakšen približek kavne verige Starbucks, vendar bi za ta denar lahko spekla cel pleh cimetovih zvitkov. Že zdaj mi gre na jok, ker vem, koliko jih bom pogrešala. Že zdaj, daleč pred odhodom, vem, da bom pogrešala ta vonj z bogato zmesjo cimeta, masla in sladkorja. Zato si je treba vsake toliko privoščit. Tudi shot borovničk je pet do šest evrov. Tudi to si je treba včasih privoščit. Izključno zaradi domotožja! :-)

Prenesečena sem, kot že večkrat omenjejo, na znanje angleščine starejših ljudi. Zanimivo se mi je zdelo, da ko sem ogovorila mlado Finko, mi je odgovorila s skromnim "ajdontspikingliš". V finščino ji je prevajala zelo stara babica, ki je znala angleško. Fascinantno.

Vlaki, busi, ure. Vse tipi-topi točno. Do sekunde. Na faksu sem opazila recimo, da vse ure na računalnikih, hodnikih, popolnoma enake in točne. Pri nas se velikokrat zgodi, da je ura na hodniki malo bolj naprej, pa na računalniku malo nazaj, ali pa obratno, kakorkoli, Finska diha hkrati, natančno, ritmično in brez zamud.

S kolegi smo se pogovarjali o tem, kako škoda pravtzaprav je, da smo ezazmovci ena posebna tujegovoreča grupa, ki se že dva meseca na faksu in vseh zabavah srečuje med sabo. Dolgač, vedno isti obrazi, nekateri manj in nekateri bolj ljubi. Bistvo erazmus izmenjave je pravzaprav izkušnja tuje kulture. Z njo imamo stik, vendar premalo. Premalo smo z njenimi pripadniki, s Finci. Tudi študijski program je prilagojen nam. V predavalnici nas je recimo deset, samo mi. Saj se mamo super, to ne rečem. Samo pogrešam druženje s Finci. Že itak so tako svoj in poseben narod, da mi jih je zanimivo samo opazovati, kako zjutraj s štumfi letajo okoli kafeterije in si delajo sendvič z lososom in kumaro. Do stika smo prišli šele prejšnji teden, ko smo začeli z novim predmetom (slišali nas bodo celi Helsinki, saj bomo v studiu oddajali v živo. In to vse sami, sam za mešalko in sam na mikrofonom, deklica za vse torej. Komaj čakam. O tem še pišem, se ve), smo prišli v stik s prisrčnimi finskimi študenti. Končno, po dveh mesecih, srečamo sorodne duše, ki študirajo isto in se interesirajo za isto kot mi, izgubljene duše sredi Helsinkov. Kljub temu je čudno, da ima fakulteta pač določen program angleških predmetov, ki jih lahko tuji študenti izberejo. Zato ni važno, če bi bila 1. ali 4. letnik, predmeti so isti, paket angleških predmetov pač. Sicer so res TOP in jih je veliko, ter bolj praktični so od naših, mala mešanica vsega (radio, tv ipd.). In zakaj sem poudarila, da so študentje posrečeni? Z nami želijo govoriti. Vzpostaviti stik. To je za Fince nekoliko nenavadno. Večinoma so tiho. Sicer izredno dobre duše, pokažejo pot na svojem iPhonu, se pozanimajo zate. V pogovoru pa se pustijo voditi sogovorniku. Poslušajo natančno in med pogovorom ne prekinjajo. Morda včasih dobiš občutek, da si kaj narobe povedal. Vendar ne, Finec si le vzame čas da premelje tvoje besede in nato odgovori. Saj pravim, hecni so. V dobrem, seveda. Nenavadno bi bilo tudi to, da bi Finec "častil". Finec lahko povabi na pijačo, vendar to ne pomeni, da jo tudi plača. Zaradi visokih cen, so mi rekli. Si znam predstavljati. Ne pa tudi tega, da ima finski puding smetano na dnu skodelice. Žal nimam slike, bom pa ovekovečila v prihodnosti. imam pa sliko belgijske torte iz maslenih keksov. Predvsem okus po maslenem in sladkem. Imajo pa Nizozemci na splošno radi sendciče. Nanje dajo vse, rescnično vse. Cimetove piškote na kos kruha, njami.