Ko te zaslepi.

Sonce. Da, si, yes, joo, ja, kyllä. Prav ste prebrali, v petek se je nebo nad Helsinki zjasnilo in izza nebeško modrega neba je pokukalo sonce. Ne le pokukalo, "nastavljalo" se je v vsej svoji veličini. Resnično ne pretiravam. Prvič po nekaj tednih nam je pognalo nekaj energije v telo. Finci so postali bolj živahni. Še vedno globoko zaviti v svoje šale, vendar vedrejši. Pa saj niso zamorjeni, sploh ne. Morda na začetku nekoliko zadržani, vendar pripravljeni pomagati in komunicirati, če daš ti pobudo. Recimo na avtobusu. Ljudje se vživijo v knjižne junake ali se priklopijo na male novodobne napravice. Vse tiho. Pa seveda se usedejo nekam čim dlje od prvega sopotnika. Radi imajo svoj mir in tišino. No, menda pa se zvečer zato toliko bolj razživijo, seveda ob kupici, vrčku ali sodu piva, vina ali lonkera. Pa tudi kaj močnejšega. Zanimivo, če se vrnem k avtobusu, v nekaterih islamskih kulturah je ne-usesti se poleg sopotnika v avtobusu celo žaljivo. Tako kot se pri nas smatra za žaljivo oziroma, bolje rečeno, neprimerno, če na nekoga kažeš s prstom. Prav nič nenavadnega pa to ni za Korejce. Evropa jim je izredno zanimiva in "ameriška". Nad "navadnim" stvarem, ki tam to očitno niso, se navdušujejo. "Ooo", "uaa", je velikokrat slišati. Pa so samo pico jedli, ki, roko na srce, z izjemo ananasa, ni bila prav nič tako zelo posebnega okusa. Očitno pa se navdušujejo tudi na svetlolasci. Ko je Su, prijateljica, videla mojo "blond" fotografijo iz otroških dni, jo je hotela ovekovečiti in slikati, da kaj takega pa še ni videla. Neverjetni so. No, morda prav oni doživljajo največji kulturni šok. Mene, recimo, še ni dosegel, pa smo za Fince kar precej "južnjaški". Spoznavam pa, da kar dobro vedo, kam naša Matkurja paše, nekateri se pohvalijo celo z lomljenjem jezika okoli Ljubljane. To, da tudi starejši ljudje govorijo angleško, sem že omenila. Ko sem za pot, lomila sem se celo v finščini, spraševala starega gospoda, mi je mirno odgovoril po angleško. Celo pobahal se je, da je nekoč tam na jugu srečal Tita. 

Čez dva tedna spet pride tisti dan v letu, na katerega vsi na skrivaj čakamo, da bomo nekje na skrivnem mestu dobili skrivno sporočilce, ki nas bo po skrivnostni poti popeljal do ljubljene osebe. Okej, zbudimo se. Finci so se Valentinovem spretno, a nič manj komercialno, izognili. Valentinovega ne praznujejo. 14. februar je dan, ki je namenjen prijateljem. Na "ystävänpäivä" se Finci obdarujejo, skromno, skrivnostno ali pa razkošno, s prijatelji, seveda pa tudi zaljubljenci iz te igre niso izvzeti. Navadno se na ta dan podajo na skupno drsanje. V trgovinicah seveda že mrgoli kartic, kartončkov, spominčkov vseh srčkastih in malo manj srčkastih oblik in barv. Izbira je povsod enormna, cene pa varirajo, navadno od oddaljenosti od strogega centra ali velikosti nakupovalnega centra. Sploh v času razprodaj v njih mrgoli radovednežev, ki kupujejo majice tudi od nekaj evrov navzgor. Na splošno pa se radi zagrebejo za kakršno koli "ale", znižanje cen. Pa naj bo ti sir ali pa spodnje perilo. Prijateljičin mož je Finec. Ko je videl naše cene, se je skoraj zjokal od veselja in želel vse pokupiti. Prav tako pa je sredi junija mraza navajeni Finec umiral od vročine. Kakorkoli, preživel. :-)

In da preživiš, stran od ljubega in varnega domačega zavetja, rabiš pač malo iznajdljivosti. Predvsem pa samostojnosti. Samo od sebe si odvisen, ali si boš opral cunje in ne zažgal lazanje. V nekem pogledu se mi prav smilijo punce iz bogatih družin. Lep primer je Kitajka, ki je piščanca le vrgla na rešetko v pečici. Brez pekača. Sočni piščanec je kakopak "zašvical" in s tem pristal na dnu pečice. Sledilo je opozorilo pred požarom. Si mislite? To se je, po besedah cimre, dogajalo le slab mesec pred mojim prihodom. Za zdaj takšnega karambola še ni bilo. Je zažgana kozica od  in čudno zavita žlica. Sicer pa, ko nisi pri volji za zganjanje norčij v kuhinji, se enostavno podaš v ruski bufet, kjer za slabih osem evrov poješ pice, solate in juha, kolikor ti jih zapaše. Veliko restavracij med drugo in šesto uro popoldne ponuja tudi znižane obroke, ki jih imenujejo "late lunch" ali pozna kosila. Finci, kot že omenjeno, kosijo najkasneje do enih.

Sicer pa se po Evropi obetajo tudi precej nižje temperature. Trenutno termometer kaže na minus 18. Malo manj, vendar še vedno krepko nad ducat, sem jih konkretno občutila na dvokilometrski poti do doma. Od mraza sem imela noge sem imela živo rdeče, prav tako pa so se mi obarvala tudi lička. Če pa je bil zunaj tako sijajoči sonček in tako čudovita narava, da se človek kljub mrazu upre vsakodnevni množici na vlaku. Čeprav se v njej dobro znajdejo. V uradih, recimo, vse poteka gladko in hitro. Prideš, vzameš listek, obiskovalci te ošvrknejo in to je to. Slediš številkam in ko pozvoni na tvojih vratih, si na vrsti. Nobenega čakanja, prerivanja in besedičenja. In nobenega čakanja na mlado študentko, ki zna angleško. In kako zgleda finska mama, čakajoč na svojega otroka z vrtca? S sanmi pod pazduho. In kako fantje (tudi punce na vsake kvadre)? S hokejsko palico v roki. In kako zgledajo Finke? Neštetokrat sem že hotela z "moi" pozdraviti punco, ki je bila na las podobna prijateljici. Mala, suha, blond, šik oblečena, z iPhonom. In kako zgledajo Helsinki s 14. nadstropja? Pobrskajte in uživajte ob gledanju!

Sonce.

Sonce drugič. :-)

Pulla. Nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi na Finskem.

Luna ob štirih popoldan.

Čakajoč na tramvaj.

Super je!

Helsinki ponoči.

Helsinki ponoči drugič.

Pica bufet. Njami, še bi mami! :-)

Svečke v "skalnati cerkvi". Vredno ogleda.

Cerkev znotraj.

Klavir, orgle in čembalo. Sveta trojica.

In še s "ptičje perspektive".

Dobrodošli v Helsinkih.

Sledijo inserti narave, ujeti v fotografski objektiv.

Tek na smučeh je del finskega vsakdana.

Zamrznjeno.

Ledeno in drseče.

Ledene sveče.

Kopališče. Reševalec nima dela.

Od daleč.

Pa še ena.

Račke.

Park.

Park, drugi del.

Me olemme soumea kurssilla. Na finski uri. Skoraj predolga beseda za na tablo. 3, 564. 275 se napiše približno tako: kolmemiljoonaaviisisataakuusikymmentaneljätuhattakaksisataaseitsemänkymmentäviisi. Ja, ena beseda. :-)

Račke od daleč.

A ni prelepo?

Sončni zahod v daljavi.

Izstop.

O snegu, savni in še marsičem finskem.

Dobro je, da vsake toliko nahranimo otroka v sebi. Jaz sem ga včeraj. Nisem si mogla pomagat, ko sem pozno popoldan, ko se je nad Helsinke že prevesila oranžna noč, zagledala popolnoma zasneženo pot do "doma". Finski dom še vedno dajem v narekovaje, čeprav bi okolico za nekaj časa z veseljem zamenjala. No, saj sem jo. Pa nazaj k snegu. Predstavljajte si sneg, čistega, krhkega, puhastega, še celega, lepega in nedotaknjenega. Ko se kar zajadral vanj, se s celega vrgel, zakopal in zabakadiral. Trenutek premišljevanja ni trajal dolgo. S kupom vrečk (iz evro "šopa") in digitalcem vanj nisem mogla ravno zajadrati, sem pa naredila prvi korak. S cimro sva se požvižgali na mimoidoče in skakali po snegu. Kakšen občutek! Smejali sva se kot pečeni mački. Kako ne, najbrž sva bili smešni na kvadrat. Pa srečni tudi.

Iris v snegu.

Za srečo so poskrbele tudi drobne snežinke, ki sva si jih podrobno ogledali pod lučjo. Vedno sem se spraševala, če je snežinka tudi dejansko taka, kot so nas jo učili risati v osnovni šoli - kot nekakšen cvet. Snežinka je natanko takšna! Neverjetno, kako drobcena stvar naju je napolnila s finsko radostjo, ki sva jo nadaljevale z obiskom savne na strehi in z razgledom na zimsko pravljico. Ko pa je po kopalnici zadišalo še po tipičnem Glöggiju (izboljšan zeliščni čaj, okus rahlo spominja na kuhano vino) sem si zaželela, da bi tisti trenutek zamrznila in ga shranila kot ozimnico. Posebno super pa je iz savne za "šok terapijo" skočiti tudi na balkon oziroma, če zbereš dovolj poguma, v sneg ali v jezero (katerega "vhod" si moraš predhodno izrezati v ledu - tovrstne savne v naravi so na voljo predvsem v severnejših predelih). Sicer pa savno obožujejo, poleg Skandinavcev, tudi pribalstke države. V Latviji jo ohranjajo kot pomembni del družinske tradicije. V družinski savni se vsako soboto zbere celotna družina. Celotni obred, ki vključuje savnanje, kopanje, pijačo in jedačo za dvig soli v telesu ter klepet, traja nekaj ur. Našo družinsko tradicijo ohranjamo z govejo župo, kavo po kosilu in skupnem ogledu "mariota" ali filma v nedeljo ob 20h. Nekoliko manj zdrava (in bolj zahodna) verzija družinskega druženja, pa vendar je del nas in naših spominov.

Nazaj k (smešnim) Fincem.
Imajo sneg in mrzle temperature in temu so se prilagodili. Zato ni poslovnež v dragih čevlji čisto nič smešen, če si čeznje dá nekakšno "nadobuvalo" iz gume, ki mu prepričuje (bolj ali manj) neljube padce na ledu pod snegom, hkrati pa onemogoča neprijetni občutek mokrih nog. Finska moda je izbrana, morda deluje nekoliko hladno, a posebno. Pletene kite, volneni preširoki puloverji, kratke hlače čez hlačne nogavice. Vse gre, vintage, retro, metro, metal. Po faksu hodijo v nogavicah, škornji se sušijo nekje v kotu. So mirni, zatopljeni v iPhone, iPad, iPod in podobne napravice.

Foto: demotivacija.si

So veliki ljubitelji literature in papirnatega tiska, zraven spijejo neomejeno količino kave. Ko pride sonce, pa se menda čisto spremenijo. Menda se jim "strga", postanejo bolj odprti, bolj sproščeni in klepetavi in imajo več razlogov za pitje ob druženju. Glede tega, da postanejo pravi "sončki", si lahko predstavljam. Sama se že cel čas počutim leno, udobno, zaspano. Nimam občutka za čas, vse poteka počasi in nato zelo hitro. Noči sicer res niso črne in zelo temne, vendar to ne odigra nobene vloge. Niti to, da vitamin D dodajajo v mleko. Od včeraj naprej je tudi na moji polici. 

Finci so že kot otroci izredno samostojni, osamosvojijo se večinoma pri 7. letih. Zato ni čisto nič čudno, da malega zagledaš samega na cesti, s preveliko torbo in sanmi v drugi roki. Ter obdanega z "reflektorji", ki so pravi modni hit vseh oblik. Vsi jih imajo, celo jaz. Ampak izključno zaradi svoje varnost. V temi (torej čez dan) moraš na cesti vendar ostati viden. Temu se prilagojene tudi karte za javni prevoz. Avtobus namreč ne ustavlja po nepotrebnem, zato mu moraš na postaji pomahati, seveda z obsevano stranjo karte. Avtobusi in ostala prevozna sredstva vozijo v vsakršnih vremenskih razmerah. Plužijo in kidajo na veliko, čeprav so v primerjavi s snegom vedno v zaostanku. Glede tega se ne obremenjujejo kaj preveč - enostavno vozijo po snegu. V trenutku, ko smo zapeljali na klanec navkreber, se mi je nekaj zdelo izredno čudno. Klanec ni imel niti "s" od snega. Klanci so zaradi nevarnosti poledice in zdrsov ogrevani. Všeč mi je, da se Finci veliko manj pritožujejo nad stvarmi (sicer jih imajo tudi veliko bolj "pošlihtane", pa vendar) in uživajo v svojih naravnih danostih ter se jim v celoti prilagodijo. Obožujem okolico, po kateri me avtobus pripelje do faksa. Male ulice s tipičnimi finskimi hišicami in malo kavarnico. Zdi se kot prizor iz filma. Ljubke so tudi hišne številke, ki so jasne in predvsem vidne - male kocke ali krogle so pritrjene nad vhod in jih je moč videti daleč naokoli. Kakšne muke prestajamo Slovenci, ko iščemo pravi naslov in stegujemo vrat, da bi videli prebrati nalove tablic.  

Zimska idila (v ozadju tipična finska hiša)

Začelo se mi je svitati, zakaj so Finci nejevoljni, če ni veliko snega. Prvih dvajset centimetrov zanje ni nič. Navajeni so razkošne zime in vsakodnevnega gazenja v službo. In res so dobri v zimskih športih. Kolikor časa preždijo v naslonjačih s kavo in časopisom ter s pivom ali kaj močnejšim, tolikor časa se tudi rekreirajo, predvsem veliko jih teče v naravi. Sama si teka po snegu (in pod njim ledu) ne želim preveč izkusiti. Že vsakodnevni tek za lovljenjem trama ail busa je cela misija. "Visoko dvigaj noge, ne spodvihuj prstov, teci počasi in enakomerno, po posipani poti ..." odmeva v glavi. Naj omenim še svoje nove rokavice. V njih se počutim kot otročiček. Imam tiste, kjer prsti nimajo svojega "vhoda". Svojo otročjost in zimskost pa doda tudi ljubki norveški vzorec. Naravnost obožujem jih. Ni pa v njih ravno prijetno karkoli delati - ker se ne da. In ker je narava naravnost fantastična za eksperimentiranje s fotografiranjem, rokavice odpadejo. Šele pred kratkim sem začutila pravi finski mraz. Do zdaj takega pretiranega mraza ni bilo. Bile so nizke temperature, -12 recimo, vendar mraza pod toplo puhovko nisem občutila. Tokrat rok nisem čutila že samo po desetih minutah. Vendar sem bila vesela, da sem končno občutila tisti pravi severni mraz, tisto, da rečeš, da je na Finskem pa res mraz. Ne morate si predstavljati, kako neskončno sem bila vesela vroče kave in cimetove role oziroma kolačka (korvapuusti), ki sta zgledala nekako tako:

Kahvi ja korvapuusti.

Pred super preživetemu dnevu, ki mu je po savni sledila še posebna nizozemsko-slovenska večerja, so nas podučili o finskem izobraževalnem sistemu in predvsem tem, kolikšno vlogo pri njih igra glasba. Finski izobraževalni sistem je brezplačen vse do univerze, kjer imajo študenti veliko svobode. Druženje s profesorji, prijateljsko, a profesionalno komuniciranje in klicanje po imenih niso tu nič nenavadnega. Pa skupna kosila in debata o včerajšnjem žuru in tem, kako pregnati mačka. Tovrstno sodelovanje daje vtis izredno sproščenega vzdušja in izgube občutka "tu sem jaz glavni". Pa ne, da je zato delo kaj manj kvalitetno. Prav nasprotno, Finci so na marsikaterem področju vrhunski, in to lahko rečemo tudi za njihov občutek za glasbo. Mednje spadajo tako klasična glasba kot tudi jazz. Vaje in "drilanje" profesionalcev poteka v novozgrajeni Glasbeni hiši (Musiikkitalo) v neposredni bližini parlamenta in glavne železniške postaje. 

Musiikkitalo, raj simfonikov in glasbenih navdušencev.

Stavba iz stekla in lesa je zgrajena v sedmih nadstropjih, ima več kot tisoč vrat in zaposluje več kot osemsto zaposlenih. Lahko se pohvalijo s šestimi izrednimi akustičnimi koncertnimi dvoranami. Za celotno investicijo so odšteli 180 milijonov evrov, in, kot je še omenila tamkajšnja PR-ovka, so jo za tako imenitno zgradbo še poceni odnesli. Vsekakor so mnenja, da bodo investiran denar kaj hitro pridobili nazaj. Študentom ponujajo prijazne cene. Borih šest evrov moramo odšteti za ogled in posluh odličnih finskih simfonikov. Poleg številnih sob, kjer se skrivajo ozvočevalna oprema, inštrumenti in ostale "potrebščine", se v zgradbi nahaja tudi precej draga kavarnica, pa študentska kafetarija in klub, kjer za glasbo med tednom poskrbijo študenti Sibelius akademije, ki se prav tako nahaja v isti stavbi. Sem že omenila, da je akustika odlična? Celo preveč perfektna. Sliši se vsak mali šum, odvijanje bombona lahko slišijo tudi najuglednejši gostje v prvih vrstah. Akustika pa je v največjo pomoč seveda glasbenikom, saj se med sabo lahko slišijo brez lokacijskega problema in to - odlično. Bili smo priča zadnji vaji pred koncertom, ki ga je izvajala mlada ruska pianistka. V zadnjih vrstah smo se počutili, kot da bi igrala poleg nas. Dvorano obdajajo številni "nevidni" mikrofoni, ki glasbo napolnijo v še tako malo špranjico. Ene izmed sestavin za odlično akustiko so mivka, beton in hrastov les, pa sigurno še kaj. Tako mogočna, ogromna in profesionalna zgradba svojega občutka "strahospoštovanja" še zdaleč ne kaže. 

Dvorana.

Moderno so opremljeni tudi od znotraj. Študentski del so popestrili z "nevidnimi" garderobnimi omaricami in pisanimi zofami ter preprostimi mizami. Na voljo je tudi veliko instant ponudbe - za najcenejšo kavo iz avtomata je potrebno odšteti 1,60 evra. No, spet imam srečo. Na našem faksu malo praškasto kavico dobim le za 70 centov. Kako sem srečna - pa še kava ima dejansko okus po kavi. Problem je, da so Finci navajeni ameriškega načina pitja kave. Delajo jo v tistih vrčih iz ameriških filmov, kjer kava ostaja po cel dan. Zato kava ni sveža, kot smo jo vajeni piti doma. Tudi jajca so čisto ameriška - bela, kakopak. Finci kosijo med 11.30 in 13. uro, kar je za "naš čas" precej zgodaj. Povprečni Slovenec obeduje okoli 14. ure popoldan. Takrat na Finskem lahko dobiš kako posušeno ribo. So pa Finci veliki ljubitelji solat. Zanimivo, da se tako "hladen" narod raje ne pogreje s kako toplo juho, ki je Slovencem vsakodnevni ritual pred kosilom. 

Pa hrano na stran, ostanimo raje pri hrani za dušo - glasbi.

Na splošno glasba Fincem veliko pomeni. V osnovnih šolah se vsi učenci učijo vsaj igrati na preproste inštrumente, povprečna šolnina glasbene šole kot interesne dejavnost za bolj zainteresirane učence pa stane petsto evrov. Na Laponskem, denimo, starši svoje otroke vozijo v tudi do 250 kilometrov oddaljeno glasbeno šolo. Sicer pa je univerzitetni finski sistem nekoliko varira od univerze do univerze. Dodiplomski sistem traja tri leta, magisterij pa traja od enega do dveh let in pol. S tem, da magisterija ni možno opravljati takoj po diplomi, vendar moraš pred tem opravljati triletno prakso. Tovrstnega sistema Sibelius akademijaa nima, so pa znani po tem, da na leto sprejmejo le deset procentov vseh vpisanih. Med njimi tudi dvanajst procentov tujcev; večinoma pa so vsi že predhodno znani kot odlični, talentirani mladi glasbeniki.

Naj za konec omenim tango. Zakaj tango? V svetu sta poznani dve vrsti tanga. Argentinski, strastni, zapeljivi tango. In - Finski. Melanholičen, žalosten, baladni, otožnejši, a še vedno strastni. Na prestižni akademiji si je prislužil tudi svoj oddelek. Klik:

http://www.youtube.com/watch?v=CqodtulauR0&feature=related

Po takšnem dnevu si je pasalo oči napasti v glasbeni trgovini, kjer ponujajo od belih, kratkih, steklenih klavirjev do not za lirično operno petje, pa tudi izrecno turistične drobnarije, kot so Mozart/Bach/Sibelius šilček, radirka, štampiljka, dežnik, robčki, magneti, celo labella. Pa čudovite razglednice (npr. "Maestro" ali "Diva") za nekaj drobiža manj kot običajno. Odšla sem seveda s Sibeliusovo.

Sibelius knjižnica

Pozdrave s prvega štuka.

Relaksacija v Sibelius akademiji.

Helsinki Design City 2012.

Retro ura.

Notranjost Glasbene hiše.

Ko že misliš ...

... da izza zavese kuka sonček. Da končno pridobim nekaj vitamina D. No, s pričakovanjem, da me bodo žarki kar zabodli v oči, ugotovim, da je tako močno svetlobo, da je dajala občutek sončne, za zaveso name čakal navaden, pust bel dan. In spet je snežilo, seveda. No ja, vsaj svetloba je :-). Počasi razumem, zakaj imajo Eskimi (morda tudi Finci, kdo ve) več imen za sneg. Ne razumem vseh (več kot 20 menda), lahko pa si mislim, da sneg, ki pada "na drobno" in se svetlika, pomeni drugo kot sneg, ki naletava vsevprek, kot sedaj. In spet drugo kot veliki kosmi snega na črnem nebu, ki padajo in se kot mali oblački, vate, munchmellovsi, če hočete, usedajo na tla.

... da je Finska "superekstraposkrbljenozavse" država. No, saj je, za zdaj lahko rečem, da promet šiba tekoče, študenti pa si lahko marsikatero stvar (od opere do piva) lahko privoščimo po polovični ceni. Zbegalo me je to, da ima vsaka stvar, ampak res vsaka micena stvar, svoj "finski" sistem.  Začne se na faksu: kartica za kopiranje, kartica za v učilnice (da, prav berete, predavalnice so zaklenjene in vstopaš lahko le s posebnim čipom), kartica za kafetarijo, medtem ko prave študentske karte sploh nimamo. Če ostanem pri menzi - seveda ima tudi ta svoj sistem, ki pa ga še nimam točno "pogruntanega". Nikjer točno ne piše kaj lahko vzameš, pa kako hudiča naj vem, da je piščanec cela dva evra dražji od ribe.
Nadaljujem z javnim prevozom: za čuda za vse zadošča ena sama kartica. Ampak pazi, študentarija in ostali ponočnjaki, ki se v svoja zavetja vračajo po 2. uri zjutraj, morajo za vlak doplačati. In to ne malo. Recimo nekje štiri evre na "kasi" ali dva evra, če plačaš s potovalno kartico, na kateri imaš kredit. Četudi se pelješ le slabih pet kilometrov iz centra. Kar je sicer super prednost; v vsakem primeru se lahko usedem na kateri koli vlak. No, razen na tistega za Rusijo. Njet, spasiba! Pa ostanimo pri kartici: spet je odvisno, ali imaš interno ali regionalno karto. Tega sistema tudi še nisem pogruntala. Niti tega, ali je treba kartico vsakič "piskniti" na mašinerijo ali ne. Nekateri pravijo da ja, spet drugi, da ne. Stricev, ki preverjajo, če imaš plačano karto (v primeru, da nimaš potovalne kartice), kar mrgoli. Vsi z velikimi "tačskrin" ekrani. Pa nobenega preverjanja za zdaj. Če te dobijo in ima striček dober dan, ti lahko nameni le opozorilo, pa še to se moraš narediti "tahuj" reveža in ajrilidonspikingliš. Sicer pa dobiš okroglih 80 evrov kazni. Skoraj bi pozabila: težko se tudi odločim, na katero stran moram iti čakati bus oziroma tram. Nikjer namreč ne piše, v katero smer bus pelje, napisano pa ni niti na postaji. Enostavno imajo busi le številke. Pa črke. Pa mešano. Pa dve številke in črke. Pa tri številke in črko. Ne vem, jaz sem se napiflala, kje moram stat, na kater bus stopit, in do zdaj je šlo.
Ni še konec s potovanjem po mestu. Recimo, da te obišče prijatelj, študent. No, za uveljavljanje študentskega popusta (se splača) mora najprej kupiti kartico (kakopak!), na kateri ima diskontno kodo. Kartica stane nekih 8 evrov, dokazilo, da je res študent, pa ni študentska izkaznica z nalepko tekočega leta. Imeti moraš pač potrdilo o vpisu, seveda v angleškem jeziku.

Pa nazaj k nebu in manj kompliciranimi stvarmi; čeprav je tudi slednja nekoliko misteriozna in zavita v oblak vprašajev ...  Pisala sem že o tem, da je tukaj nebo drugačne barve. Nekaj med oranžno in modro, včasih se jima pridruži še vijolična. Toda danes je vidno prevladovala oranžna. Slovenski mediji so pisali o nekakšni sončni nevihti, ki naj bi na nebu pustila pečat; viden naj bi bil predvsem v Severni Ameriki, ni pa izključen tudi za (severnejše) dele Evrope. Tukajšnji mediji o tem ne poročajo, dejstvo pa je, da je ... čarobno. :-)

Pogled iz okna.

Še enkrat ...

Majica za "dvajsetaka".

Pa naj še kdo reče, da je v Helsinkih zelo drago. Tako zelo, da za kratko majico odšteješ 0,20 evra. Tako je, prav ste slišali. No, seveda govorim o sejmu rabljene opreme, kjer lahko svoje očke napašete na različnih drobnarijah, kot so ogrlice, figurice in podobno, pa tudi na malo večjih drobnarijah - posoda, cunj še in še, od zimskih do takih tako zelo kratkih in poletnih, da se vprašaš, če jih imajo Finci dejansko sploh kdaj možnost obleči. Pa drsalke, škornji, plašči, na svoj račun pa pridejo seveda tudi ljubitelji tehnologije (torej od računalnikov, polnilcev, kaset, knjig, stripov ...). Z nakupom sem zadovoljna in to je važno, četudi nekatere stvari niso zahtevale nujnega nakupa (itak). Svojo "kramo" lahko na sejmu tudi prodaš - morda se pred odhodom v svojo ljubo "matkurjo" tam znajdem tudi jaz s kakšno obarvano cunjo (če je kdo ekspert v pranju je to moja mami, ups zame ;-)). Danes sem imela sejmistični (sejemski? kakor koli, na blogu besed zagotovo ne bom preverjala preko jezikovnih korpusov) dan. Nadaljevala sem ga na potovalnem sejmu (ala Gospodarc'), kjer so se predstavile številne domače in tuje potovalne agencije, ki so mimoidoče kar najbolj poskušale privabiti k sebi. Nagradnih iger, animacij in degustacij tudi ni manjkalo. Našla sem tudi slovensko stojnico in kakopak spregovorila par besed po naše. Je pasalo. Še bolj pa bi kaka goveja juhica. Čisto resno, nisem nič klišejska. Finci imajo samo neke svoje goste zelenjavne juhe (prednjači grahova). Pogrešam čisto juho z rezanci, korenčkom in peteršiljem. Instant juhe vseeno ne dajo tistega, čeprav je vrečka videti še tako mamljiva. Torej, nabrala sem si zvrhan pok letakov za Laponsko in prijazno domačinko prosila tudi za fotografijo ...

A ni prečudovito?

(Zabavni napisi) v pritličju bloka.

(Zabavni napisi) v pritličju bloka.

(Zabavni napisi) v pritličju bloka.

Roba iz sejma rabljene opreme: kapa, rokavice, pulover, kratka majica in majceni svečnik. Znesek: ena povprečna finska kava.

Če smo že pri svečkah, naj bo pa še malo romantike ... (Foto: Raquel Efe)