Ko že misliš ...

... da izza zavese kuka sonček. Da končno pridobim nekaj vitamina D. No, s pričakovanjem, da me bodo žarki kar zabodli v oči, ugotovim, da je tako močno svetlobo, da je dajala občutek sončne, za zaveso name čakal navaden, pust bel dan. In spet je snežilo, seveda. No ja, vsaj svetloba je :-). Počasi razumem, zakaj imajo Eskimi (morda tudi Finci, kdo ve) več imen za sneg. Ne razumem vseh (več kot 20 menda), lahko pa si mislim, da sneg, ki pada "na drobno" in se svetlika, pomeni drugo kot sneg, ki naletava vsevprek, kot sedaj. In spet drugo kot veliki kosmi snega na črnem nebu, ki padajo in se kot mali oblački, vate, munchmellovsi, če hočete, usedajo na tla.

... da je Finska "superekstraposkrbljenozavse" država. No, saj je, za zdaj lahko rečem, da promet šiba tekoče, študenti pa si lahko marsikatero stvar (od opere do piva) lahko privoščimo po polovični ceni. Zbegalo me je to, da ima vsaka stvar, ampak res vsaka micena stvar, svoj "finski" sistem.  Začne se na faksu: kartica za kopiranje, kartica za v učilnice (da, prav berete, predavalnice so zaklenjene in vstopaš lahko le s posebnim čipom), kartica za kafetarijo, medtem ko prave študentske karte sploh nimamo. Če ostanem pri menzi - seveda ima tudi ta svoj sistem, ki pa ga še nimam točno "pogruntanega". Nikjer točno ne piše kaj lahko vzameš, pa kako hudiča naj vem, da je piščanec cela dva evra dražji od ribe.
Nadaljujem z javnim prevozom: za čuda za vse zadošča ena sama kartica. Ampak pazi, študentarija in ostali ponočnjaki, ki se v svoja zavetja vračajo po 2. uri zjutraj, morajo za vlak doplačati. In to ne malo. Recimo nekje štiri evre na "kasi" ali dva evra, če plačaš s potovalno kartico, na kateri imaš kredit. Četudi se pelješ le slabih pet kilometrov iz centra. Kar je sicer super prednost; v vsakem primeru se lahko usedem na kateri koli vlak. No, razen na tistega za Rusijo. Njet, spasiba! Pa ostanimo pri kartici: spet je odvisno, ali imaš interno ali regionalno karto. Tega sistema tudi še nisem pogruntala. Niti tega, ali je treba kartico vsakič "piskniti" na mašinerijo ali ne. Nekateri pravijo da ja, spet drugi, da ne. Stricev, ki preverjajo, če imaš plačano karto (v primeru, da nimaš potovalne kartice), kar mrgoli. Vsi z velikimi "tačskrin" ekrani. Pa nobenega preverjanja za zdaj. Če te dobijo in ima striček dober dan, ti lahko nameni le opozorilo, pa še to se moraš narediti "tahuj" reveža in ajrilidonspikingliš. Sicer pa dobiš okroglih 80 evrov kazni. Skoraj bi pozabila: težko se tudi odločim, na katero stran moram iti čakati bus oziroma tram. Nikjer namreč ne piše, v katero smer bus pelje, napisano pa ni niti na postaji. Enostavno imajo busi le številke. Pa črke. Pa mešano. Pa dve številke in črke. Pa tri številke in črko. Ne vem, jaz sem se napiflala, kje moram stat, na kater bus stopit, in do zdaj je šlo.
Ni še konec s potovanjem po mestu. Recimo, da te obišče prijatelj, študent. No, za uveljavljanje študentskega popusta (se splača) mora najprej kupiti kartico (kakopak!), na kateri ima diskontno kodo. Kartica stane nekih 8 evrov, dokazilo, da je res študent, pa ni študentska izkaznica z nalepko tekočega leta. Imeti moraš pač potrdilo o vpisu, seveda v angleškem jeziku.

Pa nazaj k nebu in manj kompliciranimi stvarmi; čeprav je tudi slednja nekoliko misteriozna in zavita v oblak vprašajev ...  Pisala sem že o tem, da je tukaj nebo drugačne barve. Nekaj med oranžno in modro, včasih se jima pridruži še vijolična. Toda danes je vidno prevladovala oranžna. Slovenski mediji so pisali o nekakšni sončni nevihti, ki naj bi na nebu pustila pečat; viden naj bi bil predvsem v Severni Ameriki, ni pa izključen tudi za (severnejše) dele Evrope. Tukajšnji mediji o tem ne poročajo, dejstvo pa je, da je ... čarobno. :-)

Pogled iz okna.

Še enkrat ...